»O grškem vprašanju se ne bo odločalo v Bruslju, marveč v Berlinu,« je pojasnil direktor bruseljskega Centra za evropske politične študije (CEPS) Daniel Gros. Na predavanju na Nemškem inštitutu za ekonomske raziskave v Berlinu je prejšnji teden predstavil razmeroma črnogledo sliko reševanja Grčije pred javnofinančnim zlomom. Lahko Atene sploh uredijo javne finance, ne da bi jim grozila navzdol obrnjena spirala, kakršna je pred desetletjem lomastila v Argentini? Kako doseči, da se države ne bodo odrekale zategovanju pasov, ker vedo, da jih bodo na koncu tako ali tako reševali drugi? Razmere na Portugalskem so precej podobne grškim, nekoliko boljši je sicer položaj Irske, Italije in Španije, a še zdaleč ni gotovo, ali se bodo lahko ognile pretresom. Gros je zapletenost položaja v Grčiji orisal predvsem s številkami. Velik bruto zunanji dolg, strma rast socialnih izdatkov (v primerjavi letom 2000 so se več kakor podvojili), delež izvoza v BDP je le 23-odstoten.

Država potrebuje veliko več kot le injekcije likvidnosti. Gospodarske in javnofinančne razmere so takšne, da kratkoročni ukrepi ne morejo pomagati, saj bo prilagajanje trajalo več let. »Grška vlada lahko gre v Bruselj in podpiše vse. Vprašanje je, ali lahko obljubljeno izpelje,« je pojasnil Gros. Poleg tega obstaja nevarnost, da bi urejanje javnih financ sprožilo globoko depresijo. Tragedija je še večja, ker Grčija milijardnih posojil ni namenjala razvoju, ampak so poniknili v socialnem sistemu. Na drugi strani brez zmanjševanja domače potrošnje (nižje plače) in povečevanja izvoza prave rešitve za Grčijo po strokovnjakovem mnenju ne bo. A do takšne rešitve je dolga pot, ki bi trajala več let. Zdravljenje grškega virusa Kot obrambo pred takšnimi pretresi, kakršnega je povzročila Grčija, Gros predlaga ustanovitev posebnega evropskega stabilizacijskega sklada.

Takšna institucija, ki bi se po vlogi na stari celini lahko primerjala z nalogami Mednarodnega denarnega sklada (MDS), bi imela pripravljene scenarije za primer, če bi se katera od držav znašla v težavah in bi ji grozila insolventnost. Obstoj takšne institucije, kot pravi, bi sam po sebi pomirjal finančne trge in ublažil pritisk, s kakršnim se območje evra spoprijema med širjenjem grškega virusa. Po enem od Grosovih predlogov bi sklad kupoval papirje držav, ki bi se znašle v stiski. Financiral bi se s posebnim davkom, ki bi ga države morali plačati za kršenje maastrichtskih kriterijev (za javni dolg, višji od šestdeset odstotkov BDP, in za javnofinančni primanjkljaj nad tremi odstotki BDP). Če niti ob pomoči sklada državi ne bi uspelo, bi lahko sledil le še izstop iz monetarne unije. Ustanovitev sklada, ki bi spodbudil temeljite reforme, bi bila po besedah Grosa veliko boljša kakor kratkoročni ukrepi (nakup grških papirjev pod taktirko drugih držav evroobomočja), ki bi se utegnili na koncu pokazati kot sod brez dna in podaljševanje agonije. Bi se lahko vpletel MDS, ki je že uspešno pomagal nečlanici območja evra Latviji? Bi se res zgodilo - tako napoveduje Gros -, da pomoč iz Washingtona, tako kakor v argentinskem primeru, ne bi delovala in bi se na koncu morali s posledicami ukvarjati Evropejci? Tudi za evropsko politiko je zadeva kočljiva.

Nekdanji glavni ekonomist Evropske centralne banke (ECB), neuradni »oče evra« in eden od glavnih svetovalcev Angele Merkel v spoprijemanju s finančno krizo Otmar Issing odločno nasprotuje pomoči Bruslja ali Berlina, saj je po njegovem mnenju v nasprotju z maastrichtsko pogodbo. Prepričan je, da bi bilo veliko bolje, če bi pomagal MDS kot ustanova, ki je predvidena za takšne naloge. To bi seveda pomenilo, da bi imele ZDA precejšnjo vlogo pri urejanju enega najbolj žgočih evropskih vprašanj. Ni čudno, da se pojavljajo razlage, po katerih bi bilo vpletanje MDS pravzaprav velik poraz, simbolni bankrot območja evra in vse EU. To je izrabil grški premier Jorgos Papandreu, ko je naznanil, da se bodo obrnili na MDS, če ne bodo dobili evropske pomoči. Bo Berlin le segel v denarnico? Vsekakor se glede pomoči Grčiji mora postaviti vprašanje vloge vodilnih evropskih držav, predvsem Nemčije in tudi Francije. Ves prejšnji teden je v uradnih izjavah v Berlinu kot maksima veljala trditev, da je finančna pomoč Grčiji izključena in da Atenam ne bodo dali niti centa. Zlasti v bulvarskem tisku so sprožili pravo kampanjo proti kakršni koli pomoči nemških davkoplačevalcev Grčiji. Kljub temu v zadnjih dneh ni manjkalo znamenj, da se v ozadju pripravlja vsaj osnutek načrta B.

Če bi se položaj res poslabšal in če se Grčija kljub ambicioznim varčevalnim ukrepom (ki na drugi strani lahko sprožijo večji padec gospodarske aktivnosti), ne bo uspela rešiti, morajo države namreč imeti pripravljene ukrepe, s katerimi bi - ne glede na nasprotovanje javnega mnenja - preprečili pravi potres v območju evra. Nevarnost učinka domin bi bila prevelika. Nemčija ima zaradi svoje gospodarske in politične teže v območju evra posebno vlogo in odgovornost. Zlasti akterji na mednarodnih finančnih trgih so trn v berlinski peti. Med krizo so dobili milijardno pomoč iz državnih blagajn, a so se nato kljub temu nekako izmuznili strožjemu državnemu nadzoru. V primeru grške krize so špekulanti spet razlog za vznemirjenje politike, saj s »stavami« na zlom Grčije in padec evra še prilivajo olja na ogenj.

Na drugi strani imajo nemške banke milijarde evrov v državnih papirjih Grčije, zato bi bankrot Aten povzročil orjaški minus v bilancah. Prelivanje krize v druge zadolžene države bi nato pretreslo celotno območje evra. Za Nemčijo kot veliko izvoznico (največ blaga proda na območju evra), pa je trdnost monetarne unije maksima, ki se ji ne morejo odreči. Tudi če bodo morali seči v denarnico. Nemški paradoks Paradoksalno je, da je čedalje bolj konkurenčna Nemčija (plače so se lani, denimo, prvič v povojni Nemčiji v povprečju znižale) postala breme za reševanje »bolnikov z juga«. Ti imajo zaradi nizke produktivnosti velike zunanjetrgovinske primanjkljaje, ne da bi lahko ukrepali z znižanjem vrednosti valute. Na razširjene nasvete, češ, Nemci bi morali več zapravljati (manj varčevati in krepiti domače povpraševanje), da bi pomagali drugim, se je Merklova pred kratkim odzvala z nedvoumnim sporočilom: nemška blaginja temelji na izvozu.

Zaradi neravnotežja na stari celini (velik zunanjetrgovinski presežek Nemčije in rastoča nekonkurenčnost manj razvitih članic) je njihova stabilizacija še bolj zapletena, vloga Berlina kot »sidra« sistema, ki mora nositi breme, pa s tem postaja še večja. Tudi s perspektive nastanka evra je pomen Nemčije velik. Od povojnega mita, trdne marke, se je sicer le stežka poslovila, a med nastajanjem denarne unije je dosegla vzpostavitev posebno strogega režima. Tako je obveljalo, da države ne smejo prevzemati odgovornosti (tako ali drugače odplačevati dolgove) za javnofinančne luknje druge članice. Da se kaj takega sploh ne bi moglo zgoditi, je bil v paktu stabilnosti in rasti postavljen pogoj, ki je od članic zahteval razmeroma strogo javnofinančno disciplino (največ triodstotni primanjkljaj). Nemčija ga je sicer posebno odločno zagovarjala, a ga je nato do leta 2005 več let kršila. S stalnimi kršitvami je pakt postal le črka na papirju in na koncu povsem odpovedal. Grčija je očiten dokaz takega razvoja.

Vir:Delo.si