Pesem jeklenih ptic

Kdo odžira kruh slovenskim letališčem? NATAŠA DEUTSCH

Poslovanje skladno s pričakovanji. Skoraj ni letališča, ki ga gospodarska in finančna kriza ne bi prizadela. Mnoga izmed njih so morala prizemljiti kar nekaj svojih velikih ptic, prav tako so bila prisiljena v zmanjšanje svoje delovne sile. Le na tak način so lahko ohranila svojo konkurenčnost in dosegla zadovoljive, če ne že uspešne poslovne rezultate. Lidija Zorec, vodja korporativnega komuniciranja pri Aerodromu Ljubljana, povzema preteklo poslovno leto: “Naše poslovanje je bilo v skladu s pričakovanji. Leto smo zaključili z 1.434.000 potniki, 45.500 premiki letal in 14.300 tonami tovora,” ter dodaja, da žal poslovno poročilo še ni izdelano, zato nam konkretnih rezultatov ne more posredovati. Prav tako Matjaž Sonc, direktor letališča Edvarda Rusjana, dodaja: “Poslovanje v zadnjem četrtletju je bilo nekaj nad pričakovanim.” Ali morda to pomeni, da so slovenska letališča izbrala ustrezne ukrepe in se uspešno borila proti vladajoči krizi? Zagotovo. A nekoliko bolj je skrivnosten edini slovenski letalski prevoznik Adria Airways.

Recesija je povsod. Slovenija je majhna država, zaradi česa se naša letališča in ponudniki letalskih storitev srečujejo s hudo konkurenco iz sosednjih držav. Kar nekaj je bližnjih letališč, ki so izredno močna in imajo številne linije, kar pritegne še dodatne potnike. A ob tem se ne moremo izogniti dejstvu, da je recesija dosegla prav vsa letališča. V kolikšni meri sosednja letališča odžirajo kruh našim, težko govorimo, a poudarimo lahko, da se tudi tam srečujejo z zmanjšanim številom potnikov in posledično tudi prometa.

Najzanimivejša Evropska unija. Potniki imajo najrazličnejše želje, zadovoljiti vse, pa je velikokrat vse prej kot lahka naloga. Zorčeva pravi, da je na njihovem letališču največje povpraševanje po linijah, kot so London, Pariz in večja evropska vozlišča, kot so München, Frankfurt ... Po mnenju Sonca pa bi lahko letališče Edvarda Rusjana z ustrezno ponudbo ponovno zaživelo, povpraševanja je namreč veliko: “Še vedno je veliko zanimanje po ponovni vzpostavitvi povezave z Londonom. Tudi povezava z enim od zbirnih evropskih letališč (Hub) je še kako zanimiva. Morebitne letošnje novosti so povezane predvsem z boljšim medsebojnim sodelovanjem turističnega gospodarstva in ustrezno ponudbo kot posledico takšnega sodelovanja, kar je predpogoj za vzpostavitev čarterskih letalskih povezav. Za uvajanje rednih linij je najprej treba zagotoviti delno prevzemanje finančnih rizikov, vsaj v zagonskem obdobju. Reden tovorni promet je možno organizirati ob predhodni posodobitvi tako infrastrukture, kot tudi opreme na letališču.” Novost imajo tudi na letališču v Portorožu, kjer bo JAT-ovo letalo od 15. aprila dalje dvakrat na teden (ob četrtkih in nedeljah) letelo iz Beograda v Portorož in nazaj, cena letalske vozovnice bi se naj gibala okoli 180 evrov.

Kdo bo nov najemnik? Novica, da letališče Edvarda Rusjana išče novega najemnika, ni tako sveža, le neizbežno se bliža trenutek, ko bo država dokončno izdala razpis. Zanimanja za najem je veliko. Nas pa je zanimalo, kaj lahko novi najemnik naredi za letališče? Sonc: “Upravljavec mariborskega letališča je svojo dejavnost že doslej opravljal na visokem nivoju in popolnoma primerljivo tudi z najboljšimi letališči v Evropi. Če torej govorimo o povrnitvi slovesa, ta ni toliko odvisna od prihodnjega (drugega) upravljavca, temveč od tega, ali bodo predvsem tisti, katerim je letališče namenjeno, končno doumeli, da je letališče ‘orodje’, ki ga je treba pravilno uporabljati. Morebitni potniki, tako poslovni kot turisti, si ne bodo prišli ogledovat letališča – najbrž jih morajo v regijo pripeljati kakšni drugi interesi – zato je vse odvisno od tega, kaj bo regija (in širše tudi država) naredila, da bo interesov čim več.”

Letalski prevozniki. Letalskih prevoznikov, ki se zanimajo za letenje z naših letališč, ni malo, a žal Slovenija zaradi svoje velikosti nikakor ne more sprejeti vsega. Aerodrom Ljubljana si prizadeva za pridobitev novih linij, a je po besedah Zorčeve trenutna situacija v letalski panogi zelo nehvaležna za konkretne napovedi. Zorec: “ADR je objavila redno linijo z Beogradom, s poletnim voznim redom bo spet povezava s Helsinki (Finnair), poleti naj bi se vrnil tudi Vueling (nekdanji Clickair z Barcelono). Dogovarjamo se s še nekaj prevozniki, in sicer se še vedno trudimo pridobiti kakšno povezavo s severno Nemčijo in tudi z Italijo.” Sonc o letalskih prevoznikih na letališču Edvarda Rusjana: “Rednih povezav mariborsko letališče trenutno nima, prevoznikov, ki občasno letijo na naše letališče, pa je kar nekaj (preko 10). Pri odprtem dostopu do letalskega trga, ki velja v Evropi, niti ni toliko pomembno, katera letalska družba izvaja letenje, pomembnejša je ‘privlačnost’ regije za letalski promet.”

Zmanjšanja letenja ne bo. Letalski promet ne srečuje samo z gospodarsko in finančno krizo, ampak jim grozijo tudi okoljevarstveniki, saj prav letala med drugim veljajo za velike onesnaževalce zraka. A se po besedah Zorčeve ni treba bati zmanjšanja letalskih linij, po njenem mnenju lahko pričakujemo samo podražitev letov, kar bi pri potnikih znalo povzročiti dodaten osip potovanj in letov. Ob tem se seveda upravičeno sprašujemo, ali lahko letalski prevozniki pričakujejo še kakšno krizo? Odgovor je v teh trenutkih dokaj nejasen, a tisti z nekoliko večjo podjetniško žilico že tkejo načrte, kaj narediti, če se napovedi uresničijo. A vodilni slovenskih letališč so optimistični, rezerv imamo še veliko in tako lahko v prihodnje pričakujemo še dodatno povečanje letalskega prometa. Zorec: “ V letošnjem letu se na področju letalskega prometa v Sloveniji še pričakuje stagnacija, nato pa, če ne bo nepredvidenih dogodkov, ponovna rast. Napovedujemo, da bomo do leta 2015 na našem letališču oskrbeli 2,2 mio potnikov letno.” Prav tako so optimistične napovedi za prihodnost letališča Edvarda Rusjana, kjer se ustvarjajo že prve špekulacije, kdo so možni in najverjetnejši najemniki letališča. Slovenska letališča, kakor njeni prevozniki optimistično zrejo v prihodnost. Po njihovem mnenju se nam vse bolj bliža luč na koncu predora, kar napoveduje počasnemu približevanju konca recesije, a do tja manjka še dolgih in težkih pet let.

Matjaž Sonc, direktor letališča Edvarda Rusjana

“Letalski promet v Sloveniji ima še kar nekaj rezerv, zato se lahko kar precej poveča – ob celovitem nastopu vseh dejavnikov, ki bodo letalski promet znali uporabiti kot močno razvojno orodje. Pri tem pa se bo treba vsaj malo dvigniti nad nivo znanih slovenskih pregovornih lastnosti in preseči tipično slovensko ‘majhnost’.”

Počasno prebujanje. Balkanski delniški trgi se počasi prebujajo, tudi likvidnost se vztrajno povečuje. Nekatere delnice so sicer že dosegle zavidljive kratkoročne donose, a je do njihovih zgodovinskih maksimumov še dolga pot.

Črni oblaki nad Hrvaškim gospodarstvom. Stopnja registrirane brezposelnosti na Hrvaškem je julija dosegla 14 odstotkov. Industrijska proizvodnja se je zmanjšala že deseti mesec zapored in je na letni ravni manjša za devet odstotkov. Tudi morebitna depreciacija kune še vedno ni izključena. Za pozitivno presenečenje so poskrbeli v Adris Grupi, saj so navkljub letos nekoliko slabši turistični sezoni zabeležili boljše rezultate - v turističnem delu družbe so gostili 10 odstotkov več turistov glede na enako lansko obdobje. Od začetka avgusta je delnica holdinga pridobila že 15 odstotkov vrednosti. Po drugi strani pa je hrvaški naftni družbi INI zaradi nižje cene nafte ter izgube na področju trgovanja s plinom v prvem polletju dobiček upadel za 36,3 odstotka glede na enako lansko obdobje. Vrednost njene delnice je od začetka avgusta ostala nespremenjena, medtem ko se je hrvaški borzni indeks Crobex povzpel za 8,6 odstotka.

Pogovori Srbije z MDS v polnem teku. Srbija in Mednarodni denarni sklad (MDS) se pogovarjata o drugem svežnju finančne pomoči v višini tri milijarde EUR. Povečanja DDV oziroma višje davčne stopnje na osebne dohodke, kot se je to zgodilo na Hrvaškem, v Srbiji ni pričakovati. Zaustavil se je tudi padec industrijske proizvodnje, še vedno pa podjetja pesti precejšnja nelikvidnost, vendar je to v srbskem gospodarstvu stalna težava, ki je bila prisotna že pred krizo. Agencija za privatizacijo namerava polnoletnim državljanom, ki doslej še niso sodelovali v procesu privatizacije, brezplačno razdeliti delnice šestih državnih družb, in sicer Telekoma Srbije, Elektrogospodarstva Srbije, Aerodroma Nikola Tesla, Galenke, Jat Airwaysa in Naftne industrije Srbije. Na krilih prevzema s strani NKBM je vrednost delnice Credy banke poskočila skoraj za polovico svoje vrednosti. Likvidnost na beograjski borzi je še vedno relativno majhna, dnevnega prometa je v povprečju le 500.000 EUR. Srbski borzni indeks Belex15 je od začetka avgusta pridobil zajetnih 25,8 odstotkov.

V BIH zaustavljena privatizacija Bosnalijeka in Energoinvesta. BIH je izpolnila zahteve MDS in se nadeja finančne pomoči Evropske komisije v višini 40 milijonov EUR za pomoč malim in srednjim podjetjem. Hrvaško-madžarski konzorcij INA-MOL, ki je večinski lastnik sarajevskega Energopetrola, začenja z dogovorjeno 10 milijonov evrov vredno investicijo v posodobitev bencinskih črpalk družbe, obvezan pa je v roku treh let v družbo investirati 76 milijonov evrov. Vlada Federacije BIH je zaradi pritiska javnosti začasno zaustavila privatizacijo Energoinvesta in Bosnalijeka, saj bi lahko v recesijskem obdobju zanju iztržili prenizko kupnino. Vrednost Bosnalijekove delnice je od začetka avgusta zrasla za 20 odstotkov, medtem ko je vrednost Energoinvestove ostala nespremenjena. V zadnjem tednu avgusta je bilo na sarajevski borzi za 3,2 milijona KM prometa, kar je 82 odstotkov več kot teden pred tem. Na banjaluški borzi je bilo sklenjenih za 1,6 milijona KM poslov. Sarajevski borzni indeks SASX10 je od začetka avgusta pridobil skoraj deset odstotkov vrednosti, banjaluški Birs pa le slabe štiri odstotke.

Visoka rast osebnih dohodkov v Makedoniji. Zdi se, da od vseh omenjenih držav recesijo najbolje prestaja makedonsko gospodarstvo. Osebni dohodki zaposlenih se kljub težki gospodarski situaciji naglo zvišujejo. Povprečna junijska neto plača je znašala 326 evrov, kar na letni ravni predstavlja izjemno 27,4 odstotno rast. Makedonski borzni indeks MBI10 se je od začetka avgusta povzpel za 8,3 odstotka.

Panoge JV EVROPE

Srbske banke v naletu

Po velikem globalnem polomu delnic finančnih družb, so zdaj, ko se razmere v svetovnem gospodarstvu počasi normalizirajo, ene najzanimivejših delnic v Srbiji prav bančne.

Delnica Agrobanke (P/E=11,98, P/B=0,42, ROE=3,52) se je v zadnjih petih tednih (od 1. 9. do 7. 9.) povzpela za kar 46 odstotkov. Predvsem zaradi nizke likvidnosti je delnica zelo volatilna. V preteklosti je banka imela veliko težav – dolg Pariškemu klubu, vstop države v lastniško strukturo s konverzijo dolga v kapital itd. Zavedati se je treba tudi dejstva, da je izjemen polletni poslovni rezultat banke posledica predvsem rasti vrednosti finančnih naložb in ne osnovnega poslovanja. AIK banka (P/E=4,4, P/B=0,67, ROE=16,09) je v omenjenem obdobju zrasla za 26 odstotkov. Nekateri srbski analitiki sicer opozarjajo na tvegan kreditni portfelj te banke, ki ga večinoma sestavljajo posojila gospodarstvu. Vendar pa ima večina srbskih bank precej podobne kreditne portfelje, saj so večino kreditov odobrile največjim srbskim podjetjem. Delnica je od marca beležila nekoliko nižje stopnje rasti tudi zaradi pogostih prodaj delnic večjih lastnikov AIK banke, ki jih pestijo likvidnostne težave, s prodajnim pritiskom pa zavirajo rast delnice. Delnica Komercijalne banke (P/E=11,09, P/B=1,21, ROE=10,94) je v obdobju 1. 8. do 7. 9. pridobila 28 odstotkov. Banka je še vedno v večinski državni lasti in ima že tradicionalno nekoliko slabšo profitabilnost od AIK banke in Agrobanke. Ima skoraj 300 poslovalnic in 1 milijardo EUR depozitov. Rast delnice lahko pripišemo tudi dejstvu, da je banka nekoliko manj tvegana naložba, saj sta med večjimi delničarji država in EBRD. Kljub strmi rasti pa imajo ob nadaljnji stabilizaciji svetovnega finančnega sistema, ob uspešnem sodelovanju države z mednarodnim denarnim skladom in ob pridruževanju k evroatlantskim povezavam omenjene delnice še precej prostora za nadaljnjo rast.

Vir:Kapital.si

Svetovni borzni indeksi so na najvišji ravni v letu 2009 SEBASTJAN ŠKETAKO Finančni analitik kapital@zalozbakapital.si

Polletni rezultati. Medtem ko se saga o izbiri prvega moža Slovenskih Železnic in NLB-ja nadaljuje, slovenska podjetja objavljajo polletne rezultate, ki pa (pričakovano) niso najbolj blesteči. Razlogi za slabe rezultate pa so vsem nam seveda dobro poznani.

Obama mu še naprej zaupa. Prvi človek ameriške centralne banke še naprej ostaja Ben Bernanke. Dosedanji predsednik FED-a ima namreč popolno podporo Barracka Obame, kljub temu pa ga mora po ameriških zakonih potrditi tudi Senat. Bernanke je znan po tem, da ima v 95-letni zgodovini daleč največ pooblastil pri oblikovanju ameriške ekonomske politike. Vse z namenom, da se čimprej omili Velika depresija, kot pravijo gospodarski krizi v ZDA. Njegove odločitve so ključno vplivale na ameriško gospodarstvo, rezultat pa se vidi predvsem v zmanjšanju referenčne obrestne mere FED-a na ničlo, pomoč bančnemu sistemu v višini 1 bilijona, prav tako pa je bil med najbolj odgovornimi pri reševanju banke Bear Sterns in zavarovalniškega giganta American International Group (AIG). Njegova naslednja naloga bo usmeriti gospodarsko rast v zelene številke, zmanjšati število nezaposlenih (stopnja nezaposlenosti je še vedno blizu 10 %) ter brzdati inflacijo. Kljub temu se na račun njegovega vodenja najde tudi nekaj kritikov. Ti mu očitajo zelo pozno prepoznavanje gospodarske krize in neaktivno pomoč nepremičninskemu sektorju.

Zaenkrat se stvari odvijajo v pravo smer. Svetovni borzni indeksi pa si še naprej nezadržno utirajo pot proti vrhu. Izhodu iz krize, namreč. Zadnji kazalci resno 'opozarjajo' na možnost, da so si svetovna gospodarstva opomogla. V ZDA so indeksi Dow Jonesa, S&P 500 in Nasdaqa v drugi polovici avgusta dosegli najvišjo vrednost v zadnjih 10 mesecih. Vodilni možje ameriške ekonomije napovedujejo zmerno rast, največ zaviranj pa bo v prihodnje še vedno predvsem na račun kreditiranja (kreditni šok še ni popustil) in stopnje nezaposlenosti. Tudi prodaja nepremičnin v ZDA se viša že četrti mesec zapored in je po 3 letih na dobri poti, da se na nepremičninski trg lahko ponovno gleda z nasmeškom na obrazu.

Opel v primežu kapitala in politike. Nemški proizvajalec avtomobilov Opel, ki je v lasti General Motorsa, se je znašel v konfliktu interesov. Nemška vlada (beri: Angela Merkl) nasprotuje domnevni prodaji Opla belgijski družbi RHJ. General Motors naj bi imel na mizi tudi ponudbo kanadsko-avstrijskega koncerna Magne. Prav za slednjega naj bi se ogrela nemška kanclerka, saj naj bi v njegovem prestrukturiranju obubožanega Opla bilo odpuščenih bistveno manj delavcev, kot v primeru belgijskega koncerna.

Slovensko gospodarstvo brez kondicije. Ljubljanska borza je bila avgusta predvsem v znamenju (pre)prodaje Mercatorja in Pivovarne Laško. Za dokaj veliko likvidnost na borzi se lahko zahvalimo bankam, ki so začele posegati po založenih delnicah Infonda Holdinga. Zaseg delnic pivovarja in trgovca je v določenih trenutkih celo presegel promet novomeške Krke na borzi, kar se je zdelo še pred kratkim nemogoče. Slovenski borzni vlagatelji sicer niso tako razpoloženi kot svetovni, kriva je slabša slika slovenskega gospodarstva.

Najboljši sosed ne najboljše. Mercator se v prvem polletju ni mogel proslaviti z zavidljivimi rezultati, ustvaril je namreč 11 milijonov evrov čistega dobička, kar je polovica manj kot v istem obdobju lani. Prihodki Mercatorja so se ustavili pri 1,3 milijarde evrov, rast tržnega deleža v Sloveniji je bila 1,1-, v inozemstvu pa 8,4-odstotna. Velik delež za slabši poslovni rezultat predstavljajo tečajne razlike. Še največ preglavic je Mercatorju povzročal srbski dinar. Investicije v prvih 6 mesecih so znašale 66 milijonov evrov, ekspanzija lastne maloprodajne mreže v JV Evropi pa naj bi se še nadaljevala. Do konca leta naj bi tako prebili led na tržiščih Bolgarije in Albanije. Mercator je trenutno vroča tema pri zatonu Šrotovega imperija, saj se je nedavno spremenila tudi struktura lastništva.

Optimistično v prihodnost. Slabe četrtletne rezultate so (pričakovano) imeli v Gorenju. Izguba v 2. trimesečju je sicer precej manjša kot v prvem, saj je bila (le) 3,2 milijona evrov. V prvi polovici leta je Skupina Gorenje tako zaključila poslovanje z 18-milijonsko izgubo. Prihodki so se v prvih 6 mesecih znižali za dobrih 8 %. Najpomembnejše je to, da se upad naročil naj ne bi več drastično zmanjševal, čeprav še vedno skrbi hud padec prodaje gospodinjskih aparatov v Vzhodni in JV Evropi. Medtem predsednik uprave Bobinac drugo četrtletje ocenjuje kot razmeroma uspešno, saj naj bi Gorenje uspešno optimiziralo stroške. V drugi polovici leta se pričakuje celo povečan obseg proizvodnje, a bistveno boljši poslovni rezultati naj bi bili v letu 2010, saj naj bi ključna gospodarstva že precej okrevala.

Slabi rezultati tudi v Sava RE in Žitu. Tako kot Gorenje se tudi Pozavarovalnica Sava ne more pohvaliti z dobrimi polletnimi rezultati. Čista izguba Skupine Save RE je znašala dobrih 15 milijonov evrov, medtem ko je Pozavarovalnica pridelala 6,5 milijonov evrov čiste izgube. In kje tiči razlog za tako slab poslovni izid? Vsega naj bi bila kriva Zavarovalnica Maribor, ki je imela ob polletju čisto izgubo v višini 20 milijonov evrov. Dokaj dobre volje pa so lahko v Žitu, saj naj bi po nerevidiranih podatkih Skupina Žito prvo polletje končala s (samo) 60 % nižjim dobičkom, kar preračunano v evre znaša 353.000 evrov. Omenjeni dobiček je celo nad pričakovanji in cilji uprave, največji del prihodkov (82 %) pa je bil dosežen na domačem trgu.

Renesansa? V času, ko je tudi recesija pokazala svojo ranljivost in je celo gonilna sila evropskega gospodarstva, Nemčija, objavila rast BDP-ja, so nekateri ekonomisti mnenja, da bo moč gospodarske krize v obliki črke W. Povedano drugače, ko bomo proslavljali umik recesije, bo ta ponovno udarila. Pesimistično? Realno? Kako se bo globalna kriza razvijala, bo pokazal čas, a dejstvo je, da smo lahko v danem trenutku kar zadovoljni, vsaj ko pogledamo nekatere makroekonomske rezultate in zelene številke na svetovnih borzah. A ne pozabimo, da so vrednosti indeksov še vedno na precej nižjih ravneh, kot pred letom dni.

Vir:Kapital.si

Zavidljiva rast. Dogajanje na kapitalskih trgih regije je v zadnjem času končno spet zanimivo. Balkanski indeksi so od dna zavidljivo porasli. Odgovor na vprašanje, zakaj je do rasti prišlo sedaj, je verjetno dovolj jasen in enostavno dojemljiv. Pozitiven svetovni sentiment in večja likvidnost sta se z zamikom prelila v regijo. Indeksi so tako od dna pridobili med 15 (banjaluški BIRS) in okoli 25 % (SBI20 in SASX10), vse tja do 105 %, kolikor je srbski Belex15 pridobil od sredine marca. Če pogledamo rasti indeksov od začetka leta, pa lahko vidimo, da sta se ponovno najslabše odrezali obe borzi v BIH, saj je vlagatelj, ki je na začetku leta kupil indeks SASX10 ali indeks BIRS, do danes utrpel izgubo v višini 18 %. Na drugi strani sta okoli 25-odstotni donos od začetka leta zabeležila beograjski in skopski indeks. V nadaljevanju poskušam z analizo peščice dogodkov v Srbiji in BIH ugotoviti, zakaj je prišlo do takih razlik.

Beograd. Če pogledamo strukturo kupcev na Beograjski borzi, ki so zaslužni za rast v zadnjem času, vidimo, da so tujci na strani nakupov predstavljali zgolj četrtino prometa, med prodajalci pa okoli tretjino, kar je manj kot zadnjih nekaj mesecev. Velike želje domačih kupcev po srbskih delnicah niso zmanjšale niti težave pri pregovorih z Mednarodnim denarnim skladom glede podpisa 'stand-by' aranžmaja. MDS problematizira predviden proračunski primanjkljaj Srbije in predlaga povišanje stopnje DDV za vsaj eno odstotno točko. Srbska vlada je mnenja, da bi bilo dodatno obremenjevanje gospodarstva z višjimi davki v razmerah šibke ekonomije problematično. Država bo poskušala z 'racionalizacijo' števila zaposlenih v javni upravi na strani odhodkov pokriti razliko med pričakovanji MDS in zadnjo napovedjo vlade glede višine proračunskega primanjkljaja za približno 1,5 odstotnih točk. Na strani prihodkov utegne Srbija prodati farmacevtsko podjetje Galenika, ki še nima pravega lastnika. Vlada za tega srbskega velikana pričakuje 200 milijonov evrov. Pri tej ceni je kazalnik P/E okoli 30, P/S pa okoli 2,3. Glede na pretekle transakcije v tem sektorju in dejstvo, da ima Galenika okoli 21 odstotkov srbskega tržnega deleža, ocenjujem, da pričakovanja vlade niso prevelika. Na celotnem postopku prodaje že od aprila delata Rothschild in srbski Citadel in v kolikor bi se pojavil interesent, lahko prodajo pričakujemo že jeseni.

Sarajevo. Podobne napovedi privatizacije je moč slišati tudi iz BIH. Vlada naj bi načelno že sklenila dogovor s turškim Čalikom glede prodaje sarajevskega Energoinvesta, v katerem ima država 67-odstotni delež. Kot vedno v BIH, je tudi pri tem 'projektu' veliko nasprotovanja opozicije. Pričakovanja lokalnih analitikov so, da bi cena lahko dosegla nekaj manj kot 150 milijonov mark (okoli 75 mio EUR), kar predstavlja okoli 8,5 BAM na delnico oziroma 23 % prevzemno premijo na enotni tečaj na dan 26. 8. 2009. Vlada še v septembru napoveduje tudi prodajo svojega deleža v Bosnalijeku. Gre za prodajo 19,25 odstotnega državnega deleža, ki pa ga vlada, presenetljivo, namerava prodati kar preko borze. S ciljem, da ne bi (preveč) vplivali na ceno delnice, nameravajo prodajo razbiti na več manjših paketov. Moje osebno mnenje je, da je to neprimeren način prodaje izjemno pomembnega državnega deleža v podjetju, na katerega kriza ni imela pomembnejšega vpliva.

Povpraševanje po kakovosti. Ravnanja Srbije pri odzivanju na krizo in stabilizaciji javnih financ so ustreznejša kot v BIH. Ali je to zadosten razlog za pojasnitev velike razlike v gibanju indeksov? Po moji oceni ne. Ocenjujem, da so regionalni institucionalni vlagatelji, ki so v zadnjem času imeli neto prilive, večino sredstev usmerili na trge, ki ponujajo vsaj nekaj likvidnosti. Ne pričakujem, da bi se razlike med gibanjem trgov lahko še naprej povečevale, a obstaja dejstvo, da so nekatere države lahko v določenem obdobju bolj zanimive. Tudi v prihodnje pričakujem, da bodo investitorji povpraševali po kakovosti.

Analiza panoge:

Proizvodnja vode

Slovensko javnost je pred nekaj tedni razburkal prihod italijanskega podjetnika v lastniško strukturo ene od 'kontrolnih sob' slovenske industrije pijač. Pompozno je napovedal širitev prodaje Radenske v ZDA, kjer naj bi tržni delež odvzela predvsem francoskemu Evianu. Strokovnjaki so kasneje take napovedi uravnotežili, saj je zaradi transportnih stroškov proizvodnja in prodaja vode še vedno večinoma lokalna dejavnost. Kako pa je s proizvodnjo vode v Srbiji? Največ litrov vode proizvede podjetje Knjaz Miloš iz Aranđelovca, ki je v 100-odstotni lasti nizozemskega podjetja Clates Holding, ki je del skupine Danube Foods Group. Ta sklad zasebnega kapitala ima v lasti še Imlek, Bambi in druga prehrambna podjetja. Drugo podjetje po tržnem deležu je BB Minakva, kjer je večinski lastnik podjetje Pandam. Tretje podjetje po tržnem deležu s skoraj 13 % proizvedene vode pa je Voda Vrnjci, kjer je 52,4-odstotni lastnik podjetje Ekstra-Pet d.o.o. Tako Clates, kot tudi Pandam in Ekstra-Pet niso pravi strateški vlagatelji. Salford (Danube foods) je tako za Imlek kot tudi Knjaz Miloš predvideval prodajo lani, a jim je svetovna gospodarska kriza prekrižala načrte. Način dela 'private-equity' skladov je, da podjetje optimizirajo (v Knjaz Milošu so v preteklih letih prepolovili število zaposlenih), racionalizirajo poslovanje ter povečajo prihodke s ciljem, da se 3 do 5 let po nakupu podjetja, le-to proda za mnogokratnik nakupa. Poslovanje družb je relativno dobro, panoga nudi lep potencial pri potrošnji vode na prebivalca, Minakva, Vrnjci in Planinka pa kot zanimivejše naložbene možnosti na srbski borzi niso preveč zadolžene. Vrednotenja so sedaj po padcih cen delnic vabljiva, morda je vredno izpostaviti BB Minakvo, ki ima največjo dodano vrednost na zaposlenega, dosega najvišji ROE in marže. Problem vseh treh delnic pa je nelikvidnost, ki predstavlja glavni razlog za diskont teh podjetij na primerljive družbe.

Previdno v drug del leta

Rezultati ameriških podjetij dodobra ogreli vlagatelje in analitike TILEN ŠARLAH Direktor sektorja upravljanja, Ilirika BPH tilen.sarlah@ilirika.si

Ogrevanje trga. Sezona objav rezultatov ameriških podjetij v drugem četrtletju je dodobra ogrela vlagatelje in analitike. Prav slednji so pričakovali manj, kar je pozitivno vplivalo na dogajanje na borznem parketu. Že začetek je bil obetaven, ko je največji ameriški proizvajalec aluminija Alcoa, sporočil, da je pridelal manjšo izgubo od pričakovane, poleg tega pa najavil bolj svetlo prihodnost. Novica je ogrela trg, stopnja rasti pa se je v tednu po tem samo še stopnjevala. Boljše rezultate sta izkazala tudi Goldman Sachs in Intel, kar je navdušilo vlagatelje, saj so kar tri podjetja iz različnih sektorjev presegla napovedi analitikov.

Vse le ni tako rožnato. Prve objave verjetno niso najboljši kazalnik objav, ki bodo sledile v prihodnjih tednih. Še posebej torkova objava Goldman Sachsa, ki je edina večja ameriška banka, ki ni imela vidnih težav s slabimi posojili in naložbami in je povrhu vsega še nadpovprečno agresivna na borznih trgih. Prav izjemna borzna rast v pomladnih mesecih pa je banki tudi prinesla tako dober rezultat. Podobna zgodba je pri proizvajalcu aluminija, saj so bili le-ti deležni precejšnjih podpor od različnih stimulacijskih paketov, kar je dvignilo njihovo poslovanje. Največji proizvajalec čipov na svetu, ameriški Intel pa je v drugem četrtletju zabeležil 398 milijonov dolarjev izgube, kar je posledica 1,45 milijarde dolarjev težke kazni Evropske komisije zaradi zlorabe prevladujočega položaja na trgu. Brez tega je pridelal milijardo dolarjev dobička in presegel pričakovanja analitikov. Analitiki so sicer svoje ocene prilagodili recesijskim številkam, zato lahko podjetja sedaj lažje presegajo te napovedi, vse to pa na nek način prikazuje zavajajoče številke. Dobički ameriških podjetij v indeksu S&P 500 so sicer povprečno v prvem četrtletju zgrmeli za 34 odstotkov, v drugem pa naj bi po napovedih izgubili še dodatnih 21 odstotkov. Za primerjavo naj omenim, da so dobički družb v zadnjem lanskem četrtletju upadli za kar 60 odstotkov s primerljivim obdobjem leto pred tem.

Previsoka pričakovanja vlagateljev. Glavni poganjač trga so sedaj rezultati podjetij in ne več likvidnost, zamenjava teh dveh ključnih faktorjev pa pogosto prinese nervozo in volatilnost. Zdi se, da so vlagatelji malo preveč optimistični pri časovnem ocenjevanju okrevanja gospodarstva. Pričakovanja rasti so na šestmesečnem vrhu, po raziskavi banke Marrill Lynch, vrzel med pričakovanji in trenutnim stanjem pri raziskavah ZEW in IFO pa se bližata vrhuncu. Visoka pričakovanja seveda povečajo možnost razočaranja, posebej ker vstopamo v tretje četrtletje, ki je precej sezonsko obarvano. Da je nervoza na trgu dejansko prisotna, se je videlo tudi po objavi rezultatov Intela in Goldman Sacksa, ko so ameriški indeksi pridobili preko treh odstotkov v enem dnevu, v istem času pa je za deset odstotkov poskočil tudi indeks volatilnosti VIX. Trenutno se nahaja na 26 indeksnih točkah, kar je še vedno precej manj, kot v času “Armagedona” novembra, ko je njegova vrednost znašala 80 indeksnih točk. Iz usklajenega gibanja indeksov VIX in S&P lahko razberemo, da Wall Street pričakuje popravek navzdol in da so pričakovanja glede rasti le malo previsoka.

Zahtevno tretje četrtletje. Poletni meseci so že po sezonski komponenti precej slabši, kar se borznega dogajanja tiče, poleg tega pa so delniški trgi postali zelo zapleteni. Gospodarstvo je še vedno ranljivo, proces okrevanja se utegne podaljšati in vlagatelji postajajo nervozni ter prestrašeni. Po visoki rasti delniških trgov v zadnjih mesecih smo verjetno zajadrali na neko mrtvo točko, kjer bo trgovanje izkusilo začasno pavzo ali pa počasen premik nazaj. Na krajši rok lahko tako pričakujemo šibek delniški trg, ki se utegne okrepiti v zadnjem četrtletju ob izboljšanju makroekonomskih podatkov. Po 14 tednih rasti se je ameriški indeks S&P 500 okrepil za dobrih 37 odstotkov, kar je največji porast po borznem zlomu v letu 1930. Še bolj je zanimiv podatek, da že 14. teden zapored “insajderji” 500 podjetij v indeksu prodajajo svoje delnice, kar je najdaljši niz v zadnjih dveh letih. Trenutno podjetja v indeksu kotirajo v večkratniku dobička 14,7, večkratniku prodaje 0,9 in pri dvakratniku knjigovodske vrednosti. Na tej strani Atlantika pa podjetja v nemškem indeksu DAX 30 kotirajo pri P/E 27,2, P/S 0,5 in P/B 1,3.

Kitajska s polno hitrostjo naprej. Kitajska je v drugem četrtletju zabeležila 7,9-odstotno rast BDP na letnem nivoju, kar je za 0,1 odstotne točke višje od pričakovanj in velik korak naprej v primerjavi s prvim četrtletjem, ko je rast znašala 6,1 odstotka. Spodbudna je bila tudi rast industrijske proizvodnje, ki je znašala 10,7 odstotka (9,5 % pričakovano), na drugi strani pa je prodaja na drobno znašala 15 odstotkov (15,3 % pričakovano). Kitajska si je vidno opomogla, večinoma zaradi velikega stimulacijskega paketa, ki je bil vreden kar 600 milijard dolarjev, o njeni moči pa je zgovoren tudi podatek, da ima trenutno kar preko 2.100 milijard dolarjev deviznih rezerv.

Vir:Kapital.si

Zakaj srebro?

Plemenite kovine ob inflaciji kot zaščita premoženja MATJAŽ ŠTAMULAK, samostojni premoženjski svetovalec

Zlato za malega človeka. Srebro je iz zgodovine znano kot “zlato za majhnega človeka”, ker je imelo in še ima veliko dostopnejšo ceno od zlata. V resnici se je v tem reku uresničilo predvsem to, da je bilo srebro podobna zaščitna varovalka kot zlato v času razvrednotenja papirnatega denarja (inflacija, hiperinflacija). Tudi srebro je namreč ohranilo realno vrednost premoženja in je v času denarnih reform postalo celo plačilno sredstvo. Tako je bilo možno, po pripovedovanju avtorjev Jürgena Müllerja in Stefana Zweiga, v gospodarski krizi 30. let prejšnjega stoletja s srebrnikom teže ene unče (31,1035 grama) preživeti sebe in svojo družino z živili za cel teden. Danes je nominalna vrednost takšnega srebrnika na borzi okrog 10 evrov in postavlja se vprašanje, ali se lahko zgodovina ponovi? Bi lahko še enkrat doživeli takšno razvrednotenje papirnatega denarja in poskok vrednosti srebra?

Zaloge se krčijo. Zlato je izmed štirih plemenitih kovin (ostali so srebro, platina in paladij) med ljudmi še vedno najbolj prepoznavno in razširjeno kot možna oblika naložbe. Tako je predvsem zaradi tega, ker se večina pozornosti namenja zlatu in se s tem neupravičeno zapostavlja srebro, ki trenutno premore večji naložbeni potencial. Zaradi tega bi želel izpostaviti nekaj dejstev o srebru, ki za mnoge analitike in naložbene guruje (Ted Butler, Warren Buffet, Bill Gates) predstavlja eno izmed največjih naložbenih priložnosti, ki so nam trenutno na voljo. Čeprav unča zlata zdaj stane tudi do 50-krat več kot unča srebra, je na svetu 43-krat več zlata kot srebra – le zakaj? Zato, ker je bilo zlato že od nekdaj sredstvo za ohranjevanje realne vrednosti premoženja, in se ga v večini sploh ni nič porabilo, saj se v industrijske namene porabi le slabih 10 odstotkov zlata, ostalo pa je shranjeno za zaščito valut v centralnih bankah ali pa pri posameznikih v sefih. Ravno obratno pa je s srebrom, ki se ga je zaradi edinstvenih fizikalnih lastnosti v industrijah kot surovino v večini nepovratno porabilo. Sicer se približno 20 odstotkov porabljenega srebra vsako leto reciklira, a zaradi široke uporabe zaloge nezadržno padajo. Kot navedeno, v knjigi Generacija zlato so ocenjene svetovne zaloge srebra od leta 1990 do leta 2006 močno upadle, z 2.400 milijonov na zgolj 100 milijonov unč, kar kaže na 96 odstotni upad. Cena je v teh letih sicer že porasla, a je bila rast počasnejša predvsem zaradi tega, ker so manjkajoče zaloga izkopa kompenzirali s prodajo že nakopanega, skladiščenega srebra. Če pregledamo statistike, ki jih vsako leto znova objavlja britansko podjetje za analize Gold Fields Mineral Services (GFMS) vidimo, da obstaja strukturni primanjkljaj med ponudbo in povpraševanjem že od leta 1990, in sicer v višini 7,5 odstotka letno. Ravno ta primanjkljaj se je pokrival, kot smo dejali, iz obstoječih zalog srebra. To pomeni, da so se zaloge v skladiščih v teh letih skrčile za 54.000 ton srebra. Modri mož srebra, kot imenujejo znanega analitika Teda Butlerja, je pred časom o dejanskem stanju srebra napisal: “Učili so nas, da mora nekaj izredno redkega stati več, kot nekaj manj redkega. Pri zlatu in srebru to ne drži. Poleg tega je redkejše srebro nujno za naše moderno življenje, pogostejše zlato pa je v bistvu samo luksuz. Da redkejši material, ki se ga nujno potrebuje in ga povrhu še zmanjkuje, ni pravilno vrednoten, je enkratna priložnost v vašem življenju.”

Pridobivanje in poraba. Pri pridobivanju srebra je nujno vedeti, da se v večini pridobiva kot stranski proizvod pridobivanja bakra, svinca in cinka. Sicer ga je mogoče v naravi najti tudi v čisti obliki ali v zlitini z zlatom ter vezanega v različnih mineralih, a vseeno je srebro v večini primerov stranski produkt izkopa v rudnikih. Po podatkih letnega izkopa v letu 2007 med državami občutno največ srebra nakopljejo v Peruju, kar 16 odstotkov, in Mehiki 15 odstotkov, sledita Kitajska z 12 in Avstralija z 9 odstotki. Največji rudnik srebra na svetu še vedno ostaja BHP Billiton z izkopi v Avstraliji, sledita mu mehiški Industrias Penoles in poljsko rudniško podjetje KGHM Polska Miedz.

Pretežen del srebra se porabi v industriji, natančneje se je v letu 2007 v industrijske namene porabilo kar 54 odstotkov srebra, 19 odstotkov se ga je porabilo za nakit, 15 odstotkov za fotomaterial, 7 odstotkov za jedilni pribor in 5 odstotkov za izdelavo kovancev. Posebej industrijska proizvodnja je redni povpraševalec po srebru zaradi njegovih edinstvenih značilnosti, medtem ko povpraševanje po naložbenem srebru (kovanci in palice) raste močneje vse od leta 2003, posebej pa se je zanimanje za naložbeno srebro povečalo v zadnjih dveh letih, ko za nekaj časa  zaradi navala povpraševanja ni bilo možno dobiti določenih srebrnikov ali pa se je dobavni rok zanje podaljšal na več mesecev – kovnica US Mint je na svoji spletni strani objavila, da se je v letu 2008 povpraševanje po naložbenih srebrnikih v primerjavi z letom 2007 povečalo za kar 114 %. Potrebno je dodati, da imamo pri naložbah v srebro dve možnosti – ali se odločimo za kovance (srebrnike) ali pa za naložbene palice.

Uporaba v industriji. Srebro ima v primerjavi z ostalimi kovinami edinstvene lastnosti, zaradi katerih se večina letne proizvodnje srebra porabi prav v industrijske namene. Kot prvo ima srebro najboljšo električno prevodnost, s čimer je najboljši električni prevodnik, kar jih poznamo, poleg tega pa srebro ne korodira, zato je njegova uporaba v električni industriji zelo široka – od superprevodnikov, transformatorjev, vse do navadnih električnih stikal v gospodinjstvu in ostalih električnih stikal, s katerimi živimo današnje tehnizirano življenje. Del široke uporabe srebra v električni industriji gre gotovo tudi na račun njegove toplotne prevodnosti, saj je srebro najboljši kovinski toplotni prevodnik in idealen za uporabo kot kontaktni material za stikala vseh vrst. Kot drugo, ima srebro najboljšo svetlobno odbojnost med elementi, s čimer je srebro vodilna surovina pri proizvodnji ogledal, termovk, avtomobilskih oken in okenskih stekel za uporabo v arhitekturi. Najpomembnejša pa je uporaba odbojnosti srebra za izkoriščanje sončne energije, vedno več se ga uporabi v solarnih elektrarnah in silicijevih sončnih celicah za pridobivanje energije. Tretja zelo edinstvena lastnost pri srebru je prožnost srebra, saj je mogoče iz enega grama srebra dobiti žico, dolgo kar dva kilometra, ki se primarno uporablja za nakit, poraba pa se povečuje tudi za proizvodnjo čipov za radiofrekvenčno identifikacijo. Med ostalimi rabami srebra prednjači še uporaba za baterije, ki s srebrovim oksidom in cinkom dosežejo višjo napetost in imajo daljšo življenjsko dobo, zato se te baterije množično proizvajajo za kamere, ure, itd. Med vsemi lastnostmi ima srebro tudi lastnost občutljivosti na svetlobo, s čimer so se velike količine srebra včasih porabile za izdelavo klasičnih fotografij. Ta industrija je zaradi digitalizacije sicer v zatonu, a klasično razvijanje slik bo definitivno ostal pomemben porabnik srebra, čeravno poraba srebra v ta namen v zadnjih letih precej upada. Nikakor pri srebru ne smemo zanemariti njegovih bioloških značilnosti, saj ima odlične protibakterijske učinke (srebro je odličen antiseptik) in se ga zato veliko uporablja v zdravstvu (antibiotiki) in tudi pri filtrih za vodo ter na splošno s transportom vode, saj s srebrom impregnirano okolje zavira rast bakterij in bo pri čisti pitni vodi v prihodnje odigralo še kako pomembno vlogo.

Podcenjenost srebra. Kako zelo je srebro trenutno podcenjeno, lahko vidimo v primerjavi razmerja med zlatom in srebrom. Ko sta bila še oba kovini valut, je bilo razmerje med njima 1 : 17. To pomeni, da je bilo potrebno za 1 unčo zlata dati 17 unč srebra. Danes to razmerje vseskozi niha glede na razmerje cen obeh kovin na svetovnem trgu, a se v povprečju se trenutno drži nekje okrog 1 : 55 ali celo več. Popačenost razmerja v primerjavi z zgodovinskim kaže na to, da je srebro zaostalo v rasti za zlatom in da je potenciala za rast v prihodnje še dovolj. Prav tako nas na to opozori primerjava cene srebra iz leta 1913, ko je bila ena unča srebra ocenjena na 1,29 dolarja, danes pa bi morala biti cena, prilagojena vmesni inflaciji, kar 26 dolarjev, da bi lahko dejali, da gre za realno isto vrednost v denarju.  Glede na to, da bo naša generacija doživela občutno pomanjkanje srebra na svetu, bi cena ob nespremenjeni porabi in povpraševanju v prihodnje lahko krepko presegla ceno 20 ali celo 50 dolarjev za unčo srebra.

Zaščita pred inflacijo. Na izbruh finančne krize so vlade po svetu reagirale povsem usklajeno, z razsipno monetarno politiko, s čimer so ekstremno povečale količine denarja v obtoku. Po besedah Roberta Kiyosakija se je ponudba ameriških dolarjev, za katere skrbi Ameriška centralna banka FED, samo od leta 2007 povečala za dvakrat toliko kot v zadnjih 84 letih. Tudi v območju evra se količina papirnatega denarja neprestano povečuje, da bi se pomagalo obuditi potrošnjo in najti izhod iz krize. Zaradi pretirano povečane količine denarja v obtoku lahko v prihodnje pričakujemo različne posledice, mnogi pa povsem odkrito pričakujejo ne le povišane inflacije, ki naj bi se gibala med 10 do 20 odstotki letno, marveč celo hiperinflacijo, ki naj bi papirnati denar in denarne naložbe povsem razvrednotila. Bančni strokovnjak skupine Morgan Stanley, Joachim Fels, v prihodnosti pričakuje zelo visoko inflacijo, in to ne le v ZDA, ampak tudi v Evropski uniji, s čimer evru v naslednjih petih letih napoveduje tudi do 50 odstotni letni upad vrednosti. V primeru, da se bo takšen scenarij uresničil, so lahko srebrniki in srebro v palicah vaša rešilna bilka, ki bi vašemu premoženju ne le ohranila realne vrednosti, marveč bi se vrednost vašega premoženja tudi izjemno povečala, saj bi bile takrat “realne vrednosti” še kako iskane. Analitiki, ki vedo kako lahko na zelo omejeno ponudbo vpliva povečano povpraševanje, zato v prihodnjih letih stavijo na srebro. Vsekakor tudi pri srebru velja, da naj bi ga vsak posameznik imel v portfelju toliko, kolikor ustreza njegovemu naložbenemu načrtu, ki sta ga sestavila s finančnim svetovalcem po opravljeni temeljiti analizi osebnega stanja. Nekaj srebra bi zaradi zaščite premoženja moral imeti v portfelju vsakdo, ni pa izključeno, da se bo vrednost te 'zaščite' zaradi vseh zgoraj omenjenih razlogov v prihodnje celo zelo povečala.  Kot bi dejal svetovno znani analitik Ted Butler: “Krasna novost je to: ni treba, da se zgodi kaj slabega, da bo cena srebra dosegla 200, 500 ali 1.000 dolarjev.”

Slabosti naložb v srebro

Tradicionalno plemenitih kovin ne marajo predvsem bankirji in borzniki. Obe kovini sta namreč že pregovorno znani kot kovini, katerih vrednost se večinoma povečuje v slabših časih in zato velja rek, da obe kovini zastopajo pesimisti, ki v prihodnosti ne vidijo nič lepega. Vsekakor je na mestu argument, da nikakor ne velja pretiravati z naložbami v plemenite kovine in da naj fizična oblika zlata in srebra ne predstavljata večine naložb vašega celotnega portfelja. Težava pri srebru nastopi tudi z ustreznim skladiščenjem, kar je vsekakor lahko težava, saj lahko že za 10.000 EUR investicije dobimo kar dobrih 20 kilogramskih palic srebra, ki jih je zaradi varnosti potrebno ustrezno skladiščiti. Sicer pa se nasproti kovinam tradicionalno nastopa z argumentom, da ne prinašajo nikakršnih obresti, dividend in da smo za industrijsko porabo srebra v primeru pomanjkanja že iznašli nadomestke. Slaba stran naložbe v srebro pa je prav gotovo tudi višja provizija kovnice pri izdelavi srebrnikov in srebrnih palic ter 20 odstotni DDV, ki ga moramo plačati pri vsakem nakupu izdelkov iz srebra.

Vir:Kapital.si

Previdnost ni odveč. Nakup stanovanja ali hiše predstavlja velik finančni zalogaj, zaradi česar je skrb za ustreznost toliko bolj upravičena. Kupec se pri nakupu nepremičnine velikokrat sreča z očitnimi in skritimi napakami, kar je po zakonu jasno ločeno. Očitne napake lahko kupec opazi že ob samem ogledu nepremičnine, skritih pa ni tako lahko opaziti in se najpogosteje pokažejo šele kasneje. Kupec nepremičnine mora ločiti med očitnimi in skriti napakami, kar je pomembno pri uveljavljanju pravic, pri čemer se lahko sklicujejo na naslednje zakone: Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb, v primeru, da gre za nakup novogradnje, in Zakon o varstvu potrošnikov ter Obligacijskega zakonika, v primeru, ko gre za nakup rabljene nepremičnine. Na Zavodu PIP poudarjajo: “Za brezhibno delovanje naprav in opreme, vgrajene v nepremičnino, odgovarja prodajalec pod pogoji in v rokih, določenih v garancijskih listih proizvajalcev. V garancijskem listu je navedeno, kaj garancija zajema, torej kakšne napake krije, navedeni so jamčevalni roki ter katere so morebitne izključitve. Ko govorimo o garanciji, je treba ločiti med zakonsko in t.i. prostovoljno garancijo. Običajno izvajalci del nudijo pri gradbenih delih 10 let garancije na izvedena dela. V tem primeru so v garancijo zajete napake pri delu. Vsekakor morajo biti potrošniki pozorni na garancijske pogoje, kajti 30 let garancije ne pomeni nujno, da prodajalec oziroma proizvajalec jamči za »popolno« brezhibnost oziroma kritje v tem obdobju. V garancijskem listu je lahko namreč zapisano, da garancija velja 30 let; 10 let je 100-odstotna, naslednjih 10 let 80, po tem obdobju pa 60-odstotna, kot tudi druge izključitve itd.”

Očitne napake. Po zakonu mora prodajalec kupcu vsaj tri delovne dni pred nakupom omogočiti pregled nepremičnine z namenom ugotavljanja morebitnih napak. Prav tako mora prodajalec ob prevzemu s kupcem sestaviti zapisnik, kjer so zajete vse napake, ki jih je pri pregledu opazil kupec, hkrati se mora v zapisniku navesti tudi kupčeva zahteva in rok, do katerega se morajo napake odpraviti. Pomembno je tudi, da kupec pri pregledu nepremičnine preveri, če sta notranjost in zunanjost v skladu s pogodbo. V primeru večjih očitnih napak lahko kupec odkloni prevzem nepremičnine, kadar pa gre za manjše očitne napake, lahko kupec zadrži 5 odstotkov kupnine. Na Zavod PIP še opozorijo: “Prodajalec mora kupcu ob prevzemu izročiti kopijo uporabnega dovoljenja, certifikate, garancijske liste in izjave o skladnosti, s čimer proizvajalci tehnične opreme jamčijo za brezhibnost v določenem roku, izročiti mora tudi listine o projektu izvedenih del, če gre za stanovanje v večstanovanjski stavbi, pa tudi etažni načrt stanovanja.” Prodajalec je dolžan očitno napako, ki je bila ugotovljena pri prevzemu, odpraviti v roku enega meseca. Na Ministrstvo za okolje in prostor poudarjajo: “Če prodajalec napak v tem roku ne odpravi, ima kupec možnost bodisi vztrajati pri zahtevi za odpravo napak, bodisi sam odpravi napake na stroške prodajalca oziroma zahteva znižanje kupnine.”

Skrite napake. Skrite napake so tiste, ki jih kupec pri pregledu nepremičnine ne more zaznati oziroma se pojavijo v kasnejših letih. Na Ministrstvo za okolje in prostor pravijo: “Prodajalec za skrite napake odgovarja, kolikor gre za solidnost gradnje (662. člen Obligacijskega zakonika), če se te pokažejo v 10 letih od prevzema nepremičnine oziroma 2 letih, kolikor jih ni bilo mogoče ugotoviti ob prevzemu nepremičnine. Če gre za skrito napako, mora kupec prodajalca pisno obvestiti o napaki, najkasneje v dveh mesecih, šteto od dneva, ko je napako ugotovil oziroma v šestih mesecih, če gre za napako v solidnosti gradnje, sicer izgubi pravico sklicevanja na napako.”

Kako ukrepati v primeru najdbe napak, odgovarja Aljoša Sevčnikar, direktor Konstruktorja: “Kupec mora podati seznam napak v pisni obliki in seznam poslat s priporočeno pošto prodajalcu. Prodajalec mora v roku enega meseca od prejema pisnega obvestila podati pisni odgovor, kdaj in kako bo napako odpravil. Rok za odpravo napake je dva meseca po prejemu obvestila. V kolikor prodajalec ne odgovori v roku enega meseca ali napake ne odpravi v roku dveh mesecev po prejemu obvestila, lahko kupec: vztraja pri zahtevku za odpravo napake ali sam odpravi napako na stroške prodajalca ali zahteva znižanje kupnine.”

Uporabljeni materiali. Mnoge pri nakupu zanima tudi kakovost uporabljenih materialov. Pri tem je treba poudariti, da morajo izvajalci pri svojem delu uporabljati kakovostne materiale, ki morajo zadostovati standardom, res pa je, da se od izvajalca do izvajalca materiali in tudi dobavitelji materialov razlikujejo. Na Zavodu PIP pravijo: “Kupec lahko, preden se odloči za nakup, zahteva vpogled v projektno dokumentacijo, kjer so navedeni uporabljeni materiali, izolacija, izvedba sten, konstrukcija itd. Če ima nepremičnina napako, ki znatno ovira njeno normalno uporabo, ali če glede bistvenih lastnosti odstopa od lastnosti, določenih v prodajni pogodbi, lahko kupec odstopi od pogodbe, ne da bi prej zahteval odpravo napake oziroma znižanje kupnine. V tem primeru mora prodajalec kupcu vrniti plačano kupnino z zamudnimi obrestmi od dneva, ko mu je kupec plačal kupnino oziroma posamezen obrok kupnine.” V primeru manjših odstopanj pa kupec postopa po pravilih reklamacije.

Prenehanje delovanja prodajalca. V praksi so velikokrat znani primeri, da nekdo kupi nepremičnino od prodajalca, ki v naslednjih letih propade. Zanimalo nas je, kakšne pravice ima kupec v tem primeru? Iz Zavodu PIP o tem primeru: “V kolikor je šlo za prevzem podjetja, lahko kupec uveljavlja svoje zahtevke zoper njegovega pravnega naslednika. Če podjetje preneha s poslovanjem, so možnosti uveljavljanja pravic kupcev v določeni meri odvisne od narave prenehanja. V primeru stečaja samostojnega podjetnika oziroma podjetja se oblikuje stečajna masa, ki predstavlja njegovo premoženje in se med drugim unovči za plačilo terjatev upnikov. V kolikor je bil torej uveden stečajni postopek, bi kupec svoje morebitne terjatve moral prijaviti kot stečajni upnik, v roku 2 mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu. Seveda pa je uspeh potrošnika precej odvisen tudi od tega, ali je že vložil tožbo za uveljavljanje svojih pravic, torej še preden je podjetje prenehalo s poslovanjem, kasneje so realne možnosti za uspeh majhne. Zahtevke iz naslova garancije pa lahko kupec uveljavlja tudi od garanta, torej od proizvajalca, generalnega zastopnika ali uvoznika.” Ministrstvo za okolje in prostor: “Po ZVKSES ima kupec ima pravico odstopiti od pogodbe, če je nad prodajalcem začet postopek prisilne poravnave oz. stečajni postopek, v kolikor sta sklenila pogodbo o oblikovanju skrbniškega računa. Eden temeljnih ciljev ZVKSES je varstvo kupca nepremičnine, tako, da kupec, ki je plačal kupnino pridobi nepremičnino. Prodajalec izpolni svojo obveznost, ko nepremičnina pridobi uporabno dovoljenje. Situacije, da bi gradbeno podjetje, ki je gradilo nepremičnino, šlo v stečaj oziroma likvidacijo po prevzemu nepremičnine, oziroma v času garancijskega roka, pa ZVKSES izrecno ne ureja. V teh primerih veljajo določbe zakonodaje, ki ureja likvidacijo in stečaj.”

Najem nepremičnine. Številni se odločajo za nakup novogradnje oziroma nepremičnine, ki jo kasneje oddajajo v najem. Mnogi najemniki se morebiti ne zavedajo, kakšna je njihova vloga pri odkrivanju morebitnih napak na nepremičnini. Iz Zavoda PIP: “V primeru najemniškega razmerja je odgovornost lastnika, da vzdržuje stanovanje in skupne dele v stanovanjski stavbi v stanju, primernem za bivanje, ves čas trajanja najema, kot to določa Stanovanjski zakonik in prav tako odgovarja za morebitne pravne in stvarne napake na oddanem stanovanju. Za grajanje napak oziroma njihovo odpravo je odgovoren lastnik. V kolikor gre za stvarne napake na skupnih delih večstanovanjske stavbe, pa mora upravnik prodajalca oziroma izvajalca del na stavbi oziroma proizvajalca naprav in opreme obvestiti o napakah in proti njim uveljavljati zahtevke na podlagi odgovornosti za stvarne napake oziroma garancije za brezhibno delovanje naprav in opreme.”

Problem nepoznavanja zakonodaje. Prodajalci najpogosteje opažajo, da prihaja največkrat do nepoznavanja zakonodaje in dejstev, kaj garancija na nepremičnino zajema. Hkrati pa imajo nekateri kupci zmotno mišljenje glede vzdrževalnih del na nepremičnini. Vzdrževalna dela so nujno potrebna za ohranjanje kakovosti nepremičnine. Ob morebitnem zanemarjanju vzdržavanja se lahko poveča število popravil, ki pa nikakor niso zajeta v garancijo in jih mora kupec odpraviti sam. Mnogi namreč pričakujejo, da če je stanovanje še v garanciji, bo napake, ki so nastale zaradi malomarnega vzdrževanja, odpravljal prodajalec, vendar se pri tem motijo. Tako najdemo številne reklamacije, ki se nanašajo na poškodbo žaluzij po toči, uničenje parketa zaradi neprimernega vzdrževanja, zamašitev odtokov itd. Hkrati je treba poudariti, da so novogradnje v prvih treh letih podvržene postopku izsuševanja in relaksacije, kar pa lahko pripelje do napak, kot so stenske razpoke, težave pri vratih, pokanje keramike in podobno. Napake, nastale zaradi izsuševanja in relaksacije, so predmet garancije in jih je dolžan prodajalec odpraviti v predvidenem roku. Prav te napake spadajo med najpogostejše reklamacije, ki jih prejmejo prodajalci. Med izredno zanimiv in nenavaden primer reklamacije zagotovo spada reklamacija starejše gospe, ki od svojega prodajalca želi, da ji menja vgrajena okna in ji vgradi okna, pri katerih bo lahko imela odprto okno tudi v primeru dežja. Gospa verjetno ne ve ali ne želi vedeti, da žal takšnih oken ni in da jih prodajalec, tudi če bi želel ne more vgraditi. Žal je takšnih in drugačnih zgodb glede reklamacij še veliko. Vsem kupcem bi svetovali, da si natančno preberejo vso dokumentacijo glede vzdrževanja nepremičnine in vgrajenih naprav ter da se seznanijo z zakonodajo, ki velja za uveljavljanje reklamacij.

Vir:Kapital.si

Sezona vlomov?

Za varnost svojega premoženja morate poskrbeti sami BARBARA HERJAVEC

Varnost kot dobrina. Čeprav so po podatkih Generalne policijske uprave vlomilci in tatovi na delu skozi vse leto, smo ljudje v obdobju, ko za dlje časa zapustimo svoje domove še posebej pazljivi. V službah, ki se ukvarjajo z varovanjem premoženja opozarjajo, da je treba za varnost premoženja skrbeti vse leto in ne le pred odhodom na dopust. Tako, kot se z leti povečuje število kriminalnih dejanj, se povečuje tudi zavedanje ljudi, kako pomembno je pravočasno poskrbeti za varnost svojega premoženja, pa naj bo to z mehansko ali tehnično zaščito in tudi zavarovanjem. Marko Vaupotič iz podjetja Varnost Maribor nam zaupa, da vsako leto pred poletnimi meseci beležijo porast povpraševanj iz strani zasebnega sektorja, kjer gre pretežno za varovanje stanovanjskih objektov. Porast tega povpraševanja je pri njih vsako leto okrog 20 odstotkov, povečuje pa se delež stalnih odjemalcev oz. uporabnikov teh storitev. Pri Varnosti Maribor se z različnimi oblikami varovanja, pretežno seveda tehničnega varuje okrog 5000 do 6000 stanovanjskih objektov fizičnih oseb, največ na območju vseh večjih slovenskih mest. V podjetju Sintal in G7 (kjer pokrivajo pretežno podjetja in manjši del fizične osebe) pa ne opažajo povečanega povpraševanja v poletnih mesecih. Je pa tudi pri njih tako kot pri Varnosti z leti zabeleženo povečano povpraševanje po storitvah varovanja premoženja.

Različni načini varovanja. Na kakšen način bomo poskrbeli za varnost svojega premoženja ni le odvisno od naših želja, ampak tudi od našega finančnega stanja. Tako si bomo na primer fizično varovanje doma bolj težko privoščili, mehanska zaščita in zavarovanje pa sta lažje dostopni vsakomur. Vsekakor je priporočljivo, da zaščitimo lahko dostopne vstopne točke v hišo, ki so po navadi v pritličnem delu objekta in skozi katere se po statistiki zgodi največ vlomov, od teh točk dalje nadaljujemo po prioritetah. S tem imamo v mislih vhodna vrata, okna, vrata na terase, balkone, kletna okna ipd. Pomembno je, da poskrbimo za dobro mehansko zaščito vrat, oken, ključavnic... (npr. varnostne ključavnice – odporne proti prevrtanju, prečne zapore za vrata, varnostni ščit – proti lomljenju cilindričnega vložka itd.). Pri blokovskih stanovanjih pa je še posebej pomembno, da večjo pozornost namenimo protivlomnim vratom, ki so odporna na udarce, dvigovanje, lomljenje oz na vse tehnike vloma.

Tehnično varovanje. Je način za zaznavanje vloma in ne za preprečevanje, zato službe za varovanje ljudem svetujejo, da morajo najprej poskrbeti za dobro mehansko zaščito o kateri smo pisali v prejšnjem odstavku. Ko imamo vgrajen protivlomni sistem, je najpomembneje, da je le-ta vezan na varnostno-nadzorni center službe za varovanje, ki v primeru škodnega dogodka pošlje intervencijsko skupino varnostnikov. Najem povprečnega alarmnega sistema pri podjetju Varnost Maribor, ki zajema cca. 4-5 IR senzorjev gibanja, centralo, šifrator in sireno (brez žično), bi nas za 3 tedne stal od 120 - 160 evrov + DDV, odvisno tudi od lokacije hiše ali stanovanja. V kolikor pa se odločimo, da alarmno napravo kupimo bi nas tak isti alarmni sistem stal od 500 do 600 evrov + DDV, tudi odvisno od lokacije hiše ali stanovanja, zahtevnosti montaže in obsega inštalacij... Najem klasičnega protivlomnega alarmnega sistema pri podjetju Sinet, v katerega je vključena začasna montaža, priklop na VNC in intervencijo varnostnikov v primeru alarma trenutno znaša 6,50 EUR/dan (136,50 za 21 dni). V kolikor gre za naročilo manj kot 10 dni, se zaračuna pavšal 65,00 EUR. Robert Pistotnik iz podjetja Sintal pove, da pri njih ne prakticirajo najema alarmne naprave, saj se jim za tako kratek čas montiranje naprav ne splača in v tem primeru tudi ne bi mogli zagotavljati zadostne kvalitete varovanja.

Prisotnost varnostnika. Različne oblike stalne oz. občasne prisotnosti varnostnikov, ki se lahko izvajajo naključno v obliki kontrolnih obhodov ali pa na klic oz v primeru sprožitve alarmnih sistemov tretiramo kot fizično varovanje objektov in premoženja. Takšno varovanje je veliko dražje in se praviloma uporablja na večjih ali pa bolj ogroženih objektih. Marko Vaupotič iz Varnosti pove, da se tehnično varovanje tudi manjših objektov vse bolj dopolnjuje z različnimi oblikami občasne prisotnosti varnostnikov, kot so prihodi intervencije na sprožene alarme ali pa občasnimi kontrolnimi obhodi objektov. Kot zanimivost naj omenimo, da bi 3 tedensko fizično varovanje enostanovanjske hiše (če bi šlo za stalno 24-urno prisotnost varnostnika, ki je v tem primeru najzanesljivejša in najpopolnejša možna oblika varovanja) lastnika takšne hiše stalo nekaj čez 4.700,00 evrov + DDV. Sicer pa po pojasnilih Pistotnika največje zanimanje za kombinacijo tehničnega in fizičnega varovanja

Odgovornost varnostne službe. Varovanje premoženja je zgolj kurativa, ki v primeru vloma preprečuje večjo škodo. Kot nam pojasni Pistotnik iz Sintala, ni namen varovanja premoženja ta, da preprečijo vlom, ampak, da v primeru vloma varnostniki ustrezno reagirajo.

Če govorimo o fizičnem varovanju s stalno prisotnostjo varnostnika, je seveda velika verjetnost, da bi storilca kaznivega dejanja tudi dobili in preprečili nastanek škode. Pri drugih oblikah nestalne ali občasne prisotnosti varnostnikov pa je odgovornost varnostnih služb omejena na pričakovano preventivno raven, seveda pa bistveno manjša, kot pri stalni prisotnosti. Če vam torej vlomijo v hišo, ki je opremljena z alarmnim sistemom in le-ta priklopljen na varnostno-nadzorni center in pri tem nastane škoda, ta škoda ni odgovornost varnostne službe, pojasnjujejo na Varnosti. Alarmni sistem torej ne preprečuje, ampak javlja škodne dogodke oz. dogajanje v hiši, stanovanju. Z intervencijo na samem objektu pa varnostniki preprečijo, da bi prišlo še do večje škode, kot bi v nasprotnem primeru, saj vlomilcu skrajšajo čas. Za vse poškodovane in ukradene stvari pa moramo poskrbeti sami že prej z ustreznim zavarovanjem.

Sklenite ustrezno zavarovanje. Zavarovanje vlomne tatvine je praviloma že vključeno v paket stanovanjskega zavarovanja, v okviru katerega se zavaruje stanovanjska oprema proti različnim nevarnostim. Glede na to, da predstavlja vlomna tatvina le eno od kritij v paketu stanovanjskega zavarovanja, se letna premija zaračunava za celoten paket in je ponavadi ni možno skleniti posebej, ni je možno skleniti tudi samo za čas poletnih dopustov. Predvidoma se stanovanjska zavarovanja sklepajo za obdobja, daljša od enega leta. Sicer Zavarovalnica Triglav v svoji ponudbi produktov ponuja tudi vlomsko zavarovanje, a je paketno zavarovanje cenovno ugodnejše od sklenitve posameznih zavarovanj, obstaja pa tudi manj možnosti za napačne odločitve pri sklepanju zavarovanj. Pri sklepanju zavarovanja moramo biti še posebej pozorni na to, da polico sklenjeno na novo in ne na dejansko. V primeru, da imamo zavarovanje sklenjeno na dejansko vrednost nam bo zavarovalnica obračunala amortizacijo, za nakit in gotovino pa nam bodo ponudili le pavšalni znesek. Ob sklepanju zavarovanja moramo biti pozorni tudi, da imamo zavarovane tudi stroške škode, ki nastane ob vlomu (napr. uničena vhodna vrata). V primeru polnega kritja so ti stroški praviloma vključeni.

Kam z dragimi predmeti? V primeru, da v stanovanju hranimo drage predmete se bomo vsem dilemam okoli vprašanja jih kam skriti najlažje izognili ravno z zavarovanjem na novo vrednost, pri katerem smo vklučili tudi vse stvari večje vrednosti. Kot nam pojasnijo na zavarovalnici Generali morajo biti le te na zavarovalni polici posebej navedene. Zavarovane so na tržno vrednost, zato je potrebno ob sklenitvi zavarovanja priložiti opis stvari, njeno fotografijo in dokazilo o njeni vrednosti (račun, certifikat, cenitev ipd.). V nasprotnem primeru so stvari večjih vrednosti v okviru kritja PaketDom zavarovane do 1.500 eur oz. 250 eur/kos, medtem ko je gotovina zavarovana do 500 evrov. Na zavarovalnici Grawe je pogoj, da gotovino in druge dragocene predmete hranimo v ustreznih varnostnih vsebnikih, ki morajo ustrezati določilom v zavarovalnih pogojih. Na Zavarovalnici Triglav pojasnijo, da ima stranka, ki ima denar zaklenjen v sefu tudi višje zavarovalno kritje.

Sef kot dopolnilo zavarovanja. Poleg domačih sefov (lahko si omislimo vgradnega ali samostoječega) lahko dragocene predmete hranimo tudi v bančnih sefih. Namenjeni so predvsem shranjevanju dokumentov, vrednostnih papirjev, zlatnine... Glavna dolžnost banke je, da nadzoruje in dovoli vstop do sefa le najemniku ali njegovemu pooblaščencu. Na Banki Koper pojasnijo, da ima bančni delavec pravico, kadar obstaja sum, preveriti vsebino, ki jo najemnik vlaga, vendar le glede njene primernosti, ne pa njene vrednosti. Največ ljudi se za najem bančnega sefa odloči ravno pred daljšo odsotnostjo, torej preden se odpravijo na dopust. Tako so nam iz Nove Ljubljanske banke in Abanke sporočili, da v poletnih mesecih opažajo precej povečano povpraševanje po sefih. Cene letnih najemov sefov se na NLB gibljejo od 40 do 265 evrov, na Abanki od 30 do 175 evrov in na Banki Koper od 16, 69 do 44, 65 evrov.

Komentarji bralcev

07. 07. 2009 ob 02:32 zoran13
Pri zavarovalnicah in gospodinjskih policah je potrebno biti zelo previden, saj običajno krijejo samo določen % od zavarovalne vsote za stanovanjsko kritje, ki ga postavi zavarovanec. Posebej se krije tudi rop, vlom in vlomska tatvina v stanovanju ter morebitni rop, ki krije tudi družinske člane zavarovanca izven stanovanja. Krito je tudi poškodovanje oken in vrat stanovanja ter kraja perila. Običajno so te zavarovalne vsote okoli 2% do 3% zavarovalne vsote in so neredko predmet zavajanja, kajti zavarovanec z njimi ni do potankosti seznanjem, zato so nemalokrat lahko problemi pri izplačilu, saj so ukradene stvari več vredne od izplačane odškodnine. Zavajanja so povsem vsakdanja stvar. Ali kot je rekel dr.Šime Ivanjko,strokovnjak za zavarovalno pravo: ˝Zavarovalnice ne sledijo potrebam ljudi, še vedno so usmerjene v ˝pobiranje denarja˝.

Vir:Kapital.si