Mumbai - Industrijska proizvodnja v Indiji se je novembra lani v primerjavi z novembrom 2008 zvišala za 11,7 odstotka. Tako se je industrijska proizvodnja tretjega največjega gospodarstva v Aziji okrepila že enajsti mesec zapored, k temu pa je pripomoglo domače povpraševanje, podprto z državnimi izdatki. Proizvodnja trajnih potrošnih dobrin se je novembra v medletni primerjavi okrepila za 37,3 odstotka, proizvodnja pa za 12,7 odstotka, poroča ameriška tiskovna agencija AP.

"Smo prijetno presenečeni," je današnje vladne podatke o novembrskem gibanju proizvodnje ocenil glavni ekonomist v HDFC Bank Abheek Barua, ki je pričakoval 9,5-odstotno rast. Dodal je, da je industrija trenutno v pravem zagonu. Barua sicer pričakuje, da bo centralna banka v januarju začela zaostrovati monetarno politiko, obrestne mere pa naj bi začela zviševati v aprilu.

Indijsko gospodarstvo je v obdobju od julija do septembra 2009 raslo po 7,9-odstotni stopnji, hitreje od pričakovanj. V lanskem fiskalnem letu, ki se je sklenilo konec marca 2009, se je bruto domači proizvod zvišal za 6,7 odstotka, kar je najmanj po letu 2003.

Vir:Delo.si

Peking - Kitajski propagandni aparat je komaj dočakal statistično obdelavo lanskih izvoznih rezultatov, da bi med uspehe vodstva vpisal še eno zlato medaljo. Kitajska je leta 2009 po obsegu izvoza prehitela Nemčijo in tako prevzela krono, ki je zanjo v času nerešene globalne finančne krize še posebno dragocena. Od naše dopisnice Po podatkih kitajske carine je azijska sila lani izvozila za 1200 milijard dolarjev blaga in s tem za malenkost prehitela doslej največjo svetovno izvoznico Nemčijo.

Čeprav je to v tukajšnjih medijih naslov, zapisan z mastnimi črkami, ki tudi na ta način potrjuje gospodarsko moč Kitajske v neugodnih razmerah zmanjšanega povpraševanja na svetovnih trgih, je kitajski izvoz lani v primerjavi z letom prej pravzaprav upadel za 16 odstotkov, zunanjetrgovinski presežek pa se je prvič po sedmih letih zmanjšal za 34 odstotkov, na »vsega« 196 milijard dolarjev. Kitajci torej lahko praznujejo samo to, da so »prekosili« zahodne sile, kar je obsedenost Pekinga že od »velikega skoka naprej« konec petdesetih let prejšnjega stoletja. Kitajsko gospodarstvo je po obsegu BDP Nemčijo prehitelo že leta 2008 in zavzelo tretje mesto na svetu, pričakovati pa je mogoče, da bo letos prehitelo tudi Japonsko in se tako za korak približalo Ameriki, ki je njegovo priljubljeno merilo uspešnosti.

Medtem ko partijske oblasti statistične podatke uspešno uporabljajo za propagandno gradivo, s katerim krepijo nacionalni ponos in občutek globalne uspešnosti, pa kitajski strokovnjaki velike številke analizirajo z več treznosti. »Če upoštevamo strukturo izvoza (Kitajske in Nemčije), tehnološke inovacije in industrijsko konkurenčnost, je Kitajska še zelo daleč od naziva 'trgovinske sile',« pravi Zhao Jinping iz centra državnega sveta, torej kitajske vlade za proučevanje razvoja.

Čeprav je azijska sila že konec devetdesetih let izvoz preusmerila z blaga, oprtega na množično delovno silo, na tehnološko intenzivne izdelke, na primer električne in elektronske aparate, je še vedno 83 odstotkov njihovih izdelkov visoke tehnologije, ki jih izvozijo, in 75 odstotkov izvožene elektronike izdelanih v podjetjih, ustanovljenih s tujim kapitalom in tujo tehnologijo. Nemški komentator Rolf Wenkel pravi, »da Nemčija prodaja Kitajski stroje in opremo, potrebne za proizvodnjo blaga široke porabe, ki ga potem porabniki v ZDA kupujejo na kredit«.

Standard Chartered predvideva, da bo kitajski izvoz v prvem četrtletju še naprej rasel po 10- do 15-odstotni stopnji. Čeprav bo to vzrok za ponos, se uradni Peking vnaprej boji, da bo posledica tega uspeha dodaten pritisk na centralno banko za revalvacijo valute. Zvišanje vrednosti juana je najbolj občutljivo politično vprašanje, o katerem bo odločal politbiro, ne pa narodna banka, zato velikih premikov ni mogoče pričakovati.

Vir:Delo.si

Direktorica hrvaškega urada EBRD Charlotte Ruhe je za januarsko številko Banka magazina izjavila, da s hrvaškim finančnim ministrom Ivanom Šukerjem potekajo pogajanja o vstopu v HPB. Dodala je, da gre za "vlaganja v zgodnji fazi" ter da ne želi govoriti o podrobnostih potencialnega vlaganja v edino državno banko na Hrvaškem.

Banka magazin ocenjuje, da država kot lastnica ne bo hitela z odločitvijo o prodaji, ker je treba HPB letos, potem ko je bivša uprava pustila za seboj najmanj 55 milijonov evrov izgube, stabilizirati in okrepiti. Hrvaška policija je konec lanskega leta prijela tri bivše člane uprave HPB ter še štiri osebe zaradi izdajanja in sprejemanja sumljivih posojil. Ko so se lani začeli pogovori, da bi EBRD prevzela HPB, se je govorilo o 49-odstotnem deležu, Banka magazin pa piše, da sedaj i igri 25-odstotni delež. Eden od pogojev EBRD je, da hrvaška država v petih letih zapusti položaj večinskega lastnika, sicer pa je bolj "problematična" cena, ker je EBRD domnevno pripravljena plačati knjigovodstveno vrednost. Ruhejeva teh ugibanj ni želela potrditi.

Država za letos načrtuje dokapitalizacijo HPB "s strateškim partnerjem ali brez njega". Glede na več ponudnikov bo država verjetno lahko izbirala vsaj med tremi omenjenimi bankami. Kot je znano, ima francoska banka Societe Generale s Splitsko banko na Hrvaškem, kjer se je prvič pojavila leta 2006, sedemodstotni tržni delež.

Na Hrvaškem so odprli okoli 20 poslovalnic, do leta 2012 pa nameravajo imeti zgolj v Zagrebu 45 poslovalnic. Banco Santander poleg zanimanja za slovensko NLB očitno ocenjuje teren za vstop na hrvaški trg prek HPB, dodaja Banka magazin. Dodaja, da so špansko banko tudi decembra lani omenjali kot enega izmed kandidatov za nakup avstrijske Hypo Alpe-Adria Bank, kar govori o njihovem namenu širjenja.

Vir:Dnevnik.si

Bruselj - Iz poročila izhaja, da se je v treh letih obstoja ta seznam izkazal kot učinkovit odvračilni ukrep, namenjen čim zgodnejšemu ugotavljanju resnih pomanjkljivosti glede varnosti letal. Kot so sporočili iz Bruslja, je omenjeni seznam, ki je bil 12-krat posodobljen, poleg tega pomenil močno spodbudo letalskim prevoznikom in organom civilnega letalstva, da si nenehno prizadevajo izboljševati varnost v zračnem prometu.

Ugotovitve poročila, s katerim se bosta seznanila tudi Evropski parlament in Svet EU, bodo nato služile kot smernice pri političnih odločitvah na področju varnosti v zračnem prometu na evropski in mednarodni ravni v letu 2010. Črna lista letalskih prevoznikov, za katere velja prepoved opravljanja letov v EU, je sicer dostopna na spletni strani http://ec.europa.eu/transport/air-ban/.

Vir:Delo.si

Omenjena vrednost osrednjega indeksa na tokijski borzi je najvišja v zadnjih 15 mesecih, k tej rasti pa je prispeval šibak jen, ki je ugoden za finančne rezultate japonskih izvoznikov. Še višjo rast je sicer preprečil podatek o slabi prodaji stanovanj v ZDA, po poročanju ameriške tiskovne agencije AP pojasnjujejo analitiki. Najpomembnejši ameriški borzni indeksi se v torek niso gibali enotno. Nepričakovano močan novembrski padec prodaje stanovanjskih nepremičnin je zamoril vlagatelje, so povedali borzni posredniki.

Po drugi strani jih je razveselila rast obsega naročil v industriji v istem mesecu, ki je bila višja od pričakovane. Industrijski indeks Dow Jones se je na Wall Streetu znižal za 0,11 odstotka na 10.572,02 točke. Nasprotno se je širši indeks S&P 500 zvišal za 0,31 odstotka na 1136,52 točke. Na tehnološki borzi je indeks Nasdaq pridobil 0,01 odstotka in trgovanje končal pri vrednosti 2308,71 točke.

Cena nafte je v današnjem trgovanju ostala pod 82 dolarji, saj je poročilo ameriškega inštituta za nafto pokazalo, da so se zaloge nafte zmanjšale bolj od pričakovanj. Cena zahodnoteksaške lahke nafte se je v današnjem azijskem trgovanju zvišala za en cent na 81,78 dolarja za 159-litrski sod. Rast cene črnega zlata so letos spodbudili večja poraba kurilnega olja ob hladnem vremenu na severni polobli in spodbudni podatki iz ameriške proizvodnje.

 Cena ameriške lahke nafte je tako v torek dosegla 81,84 dolarja, kar je največ v zadnjih 14 mesecih, je poročala ameriška tiskovna agencija AP. Zaloge nafte so se po navedbah ameriškega inštituta za nafto znižale za 2,3 milijona sodov, medtem ko so analitiki pričakovali padec za 1,6 milijona sodov. Cena severnomorske nafte brent za dobavo v februarju je na londonski borzi pridobila pet centov in se oblikovala pri 80,64 dolarja za 159-litrski sod.

Vir:Dnevnik.si

Luxembourg - Države območja evra so decembra lani na letni ravni zabeležile 0,9-odstoten dvig cen, kar je za 0,4-odstotne točke več kot mesec prej, je danes v prvi oceni sporočil evropski statistični urad Eurostat. Več podatkov o decembrskem gibanju cen v območju evra bo Eurostat sicer objavil sredi januarja. Stopnja inflacije tako že drugi mesec zapored raste, saj je območje evra novembra lani prvič po lanskem aprilu beležilo inflacijo.

Razlog za decembrsko rast cen so višje cene energentov, ki so močno pridobile na vrednosti potem, ko so v prvi polovici leta cene zaradi gospodarske krize močno padle. Nafta je npr. trenutno pri vrednosti 81 dolarjev za sod, kar je skoraj še enkrat več kot ob začetku leta 2009. Skupaj z rastjo v državah območja evra tako raste tudi inflacija, poznavalci pa rast cen pričakujejo še naprej. Evropska komisija je sicer predvidela, da bo rast v 16 državah območja evra letos znašala 0,7 odstotka, v letu 2011 pa naj bi bila 1,5-odstotna.

 Vir:Delo.si

Po ameriški hipotekarni krizi in propadu Lehman Brothers se je lani svet soočal z globalno recesijo. Ameriško gospodarstvo je doživelo največji upad aktivnosti v zadnjih 27 letih, medtem ko je območje evra v recesijo vstopilo v drugem četrtletju leta 2008. Centralne banke v boj s krizo Centralne banke, IMF ter vlade držav so napore usmerile v sprejemanje različnih ukrepov za reševanje finančne krize. Ker so se zaradi slabih oziroma visoko tveganih finančnih naložb številne banke znašle pred propadom, so jih vlade reševale, število podržavljenih bank pa je strmo naraslo. Ameriška centralna banka (Fed) lani ni spreminjala politike obrestne mere, saj je že decembra 2008 znižala ključno referenčno obrestno mero na raven med nič in 0,25 odstotka. Na zgodovinsko najnižjo raven enega odstotka pa sta lani znižali ključno obrestno mero Bank of England in ECB.

ZDA so za boj s finančno krizo sprejele 700 milijard dolarjev vreden reševalni sveženj, ki je bil namenjen predvsem javnofinančnim spodbudam ter ohranitvi ali ustvarjanju približno 3,5 milijona delovnih mest. Med drugim je vseboval prve omejitve denarnih nagrad vodilnih v bankah na Wall Streetu. Zadoščanje so dosegle tudi številne žrtve največjega prevaranta na Wall Streetu Bernarda Madoffa, ki ga je doletela 150-letna zaporna kazen. S ponzijevo shemo je namreč vlagatelje oškodoval za kar 65 milijard dolarjev.

Marca je sledil odboj Ameriški indeks Dow Jones je od poletja 2008 do začetka marca lani izgubil več kot 50 odstotkov. Mejo 10.000 indeksnih točk je znova presegel oktobra, od najnižje vrednosti pa je pridobil že skoraj 60 odstotkov. Prav toliko je od marca pridobil tudi nemški DAX, medtem ko sta se britanski FTSE in francoski CAC od dna odbila za dobrih 50 odstotkov. Od marca lani, ko je večina indeksov razvitih trgov dosegla dno, so delniški trgi v vzponu. Od takrat je namreč Wall Street zabeležil najvišjo rast v zadnjih 73 letih. Popravku na borzah so sledile tudi optimistične novice iz realnega gospodarstva.

Drugo lansko četrtletje sta Nemčija in Francija zaključili z gospodarsko rastjo, četrtletje pozneje pa je največjima evropskima gospodarstvoma sledilo tudi ameriško in preostale države EU. Okrevanje bo dolgotrajno Kljub temu je bilo okrevanje ameriškega gospodarstva ob koncu leta še precej negotovo in počasno, saj je temeljilo predvsem na vladnem stimulacijskem programu "denar za kripe". Stopnja brezposelnosti je dosegla deset odstotkov, brezposelnih pa je bilo kar 15,4 milijona ljudi. V času recesije je delo izgubilo 7,2 milijona ljudi, po napovedih ameriške centralne banke pa lahko traja še pet do šest let, preden se bodo razmere na trgu dela ponovno normalizirale.

Težav proti koncu leta tako še zdaleč ni bilo konec. Dolžniška kriza je konec novembra zadela tudi Dubaj, ko je državna holdinška družba Dubai World zaprosila za odlog odplačila 60 milijard dolarjev dolga. Kljub temu večjih pretresov ni bilo, saj je Abu Dabi Dubaju zagotovil 10 milijard dolarjev finančne pomoči, da bi Dubai World lažje odplačal svoje dolgove. Posledice finančne krize so močno udarile še Grčijo, ki so ji bonitetno oceno znižale tri vodilne bonitetne agencije, Grčija pa je na poti, da že letos postane najbolj zadolžena država EU.

Vir:Dnevnik.si

Najprej se je zdelo kot teorija zarote, povsod je ekipi šestih novinarjev iz Slovenije, Hrvaške in Romunije sledil mraz. Najprej je takoj po našem prihodu z minus pet na minus 27 stopinj Celzija zamrznila Moskva, potem pa še črpališča plina in nafte v Orenburgu pod Uralom na meji Evrope z Azijo na minus 35 stopinj. A po pogledu na Gazpromovo veličino in vseprisotnost smo se skoraj utrdili v drugem prepričanju. Temperature so uredili tako, da bi bilo videti pridobivanje zemeljskega plina kar se da mukotrpno opravilo.

Že v parlamentu Ruske federacije (v Dumi), kjer je največja tiskovna agencija RIA Novosti organizirala dva pogovora s predsednikom odbora za energijo Jurijem Lipatovom in podpredsednikom Dume, predsednikom Ruskega plinskega združenja in po lastnih besedah 12. najvplivnejšim plinskim lobistom Valerijem Jazevim, sta sogovornika hitela opozarjati, da bo poraba plina v Evropi zrasla in da je Rusija najbolj naraven partner pri tem. Lipatov je povedal, da podobne plinske krize kot lani ne pričakuje, saj je sporazum z Ukrajino, prek katere gre ruski zemeljski plin v Evropo, dovolj trden. Okrcal pa je evropske politike, ki lani ob pravočasnem ruskem opozorilu, da se utegne dobava plina ustaviti, niso hoteli prekiniti božično-novoletnih počitnic. Pogovore so začeli šele 7. januarja, v Rusiji pa so ustavili črpališča že 1. ali 2. januarja. »Moralno je ta drža precej vprašljiva,« meni Lipatov.

Evropa golta ruski plin

Vsaj do leta 2030 ali 2040 se bo Evropa grela s plinom. Že do l. 2020 ali 2025 se bo poraba po evropskih analizah povečala za 80 do 100 odstotkov. Danes Rusija po podatkih Lipatova proizvede 650 milijard kubičnih metrov plina, od tega jih 400 porabi sama, 190 pa izvaža, od tega gre 165 milijard v Evropsko unijo. Do l. 2030 se bo črpanje predvidoma povečalo na 900 milijard kubičnih metrov, v Evropo pa bi na leto poslali 100 milijard kubičnih metrov več plina kot zdaj, ko so le četrtinski dobavitelj. Lipatov je podobno kot Aleksander Medvedev, namestnik direktorja Gazproma, prepričan, da plinovoda Severni in Južni tok, skupaj z zdaj zelo negotovim Nabuccom, ne bosta zadoščala za vse potrebe Evrope. Dodati bo treba še terminale za sprejem utekočinjenega plina.

Rusija že pospešeno sestavlja tankerje za utekočinjeni plin.

Tako Lipatov kot Jazev sta ob tem poudarila, da Rusija jamči za dobavo virov energije, tako plina kot nafte in urana. Južni in Severni tok pa bi morali tako ali tako jemati kot skupen projekt z Evropsko unijo, saj odpravljata monopol ukrajinskega tranzita. Na drugi strani Rusija potrebuje tudi zanesljive odjemalce. Odvisnost je obojestranska. Nabucco, čeprav mu ne želijo nič slabega, se zdi manj verjeten. Iz Turkmenistana do Kitajske je že zgrajen plinovod z zmogljivostjo 40 milijard kubičnih metrov na leto. Brez plina iz Irana in Azerbajdžana po mnenju Jazeva Nabucca ne bo. Težava pa je že v trasi, saj bo šla tudi čez Gruzijo, s katero napoveduje večje težave kot z Ukrajino.

Orenburg, mrzla meja z Azijo

Iz Orenburga so poslali prvi plin za Evropo v začetku 80. let. Zgodba je precej napeta, saj takratna Sovjetska zveza ni imela tehnologije za gradnjo plinovodov, ki bi vzdržali visok pritisk. Dogovorili so se z Zahodno Nemčijo, čeprav so ZDA leta 1969 zelo pritiskale, da prenos tehnologije na drugo stran železne zavese ni sprejemljiv. Tudi ta dogovor in dolgoletno sodelovanje ruska stran zdaj uporablja kot dokaz zanesljivosti dobav ruskega plina, saj je plin tekel tudi v najbolj svinčenih časih. Nad Orenburgom pa se v tem času zbirajo sivi oblaki skrbi. Glavno plinsko polje usiha, črpanje plina za Evropo se seli v vzhodno Sibirijo in Arktično morje. Pred nekaj leti so iz 120 krat 20 kilometrov velikega plinskega polja, ki so ga odkrili leta 1966, brez večjih težav načrpali 50 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina na leto, zdaj prehajajo na črpanje 18 milijard kubičnih metrov.

Če se Gazprom umakne, ostane žalost in alkohol, vsaj tako je videti. V mestu je prihod Gazproma namreč povzročil pravo malo revolucijo. Prebivalstvo v zgodovini predvsem trgovskega in pozneje kmetijskega mesta - postavili so ga l. 1734, menda šele v tretjem poskusu - se je s 300.000 povečalo na 540.000. Od tega 82.000 ljudi dela v Gazpromu in z njim povezanih družbah. Leta 2030 naj bi iz plinskega polja pri Orenburgu načrpali le še sedem ali osem milijard kubičnih metrov plina na leto. A vodilni v Gazpromu mirijo. Pod aktivnim plinskim poljem je še 800 milijard kubičnih metrov plina, ki ga je sicer težje in dražje, a še vedno mogoče izčrpati.

Poleg tega je več na novo odkritih polj tudi v bližnjem Kazahstanu, sklenjen pa je že dogovor, da bodo od tam v Gazpromove tovarne v Orenburgu pošiljali več plina, že 18 milijard kubičnih metrov leta 2015. Sergej Ivanov, glavni direktor Gazproma Orenburg, je napovedal še novi tovarni, za proizvodnjo polipropilena in polietilena. »Naslednja so sintetična goriva,« je dejal. S plinom se ogreva 98 odstotkov regije. Plin ni zastonj, a je zelo poceni. Dvosobno stanovanje za plin za kuhanje in toploto plača približno 20 evrov na mesec. In tam je precej bolj hladno kot v Evropi, čeprav opažajo, da se ozračje segreva. Letos je sneg zapadel šele decembra, poleg tega so se včasih temperature enkrat na leto za dva tedna spustile 40 stopinj pod ničlo, zdaj pa je dva tedna »le« nekaj manj kot 30 stopinj pod ničlo. Mraz sicer otežuje delo, a greje srca plinarjev, saj vedo, kot priznavajo, da bodo plin tudi prodali.

Plinskih napeljav je v okolici mesta 6000 kilometrov, zato jih nadzirajo tudi s helikopterji in letali. Ena glavnih enot Gazproma pa skrbi za vzdrževanje sistema. Vzdrževati je treba tudi tisoč plinskih in 120 naftnih vrtin na območju, 24 ur na dan in sedem dni na teden. Pravzaprav je čudno, da plin ne poganja tudi avtomobilov. Gazprom ima v Orenburgu tri glavna naselja za delavce. Pred leti je imel še 30.000 zaposlenih, potem so šli v reorganizacijo, in zdaj jih je 10.000. Od tega je 2000 specialistov z nafto in plin, več kot 700 je inženirjev. Povprečna bruto plača znaša 900 evrov in za 2,5-krat presega povprečje v regiji.

Razvejana je socialna politika Gazproma, hkrati je prepoznaven kot družbeno odgovorno podjetje. V Orenburgu je postavil tretjino stanovanj, nekaj šol in vrtcev - tisti z znakom Gazproma so po vrsti bolje opremljeni kot drugi, saj imajo bazene, pametne šolske table, sodobno opremljene računalniške učilnice in še kaj -, športnih in kulturnih središč, pošt, bolnišnic in cerkva. Gazpromovi delavci plačajo le 20 odstotkov cene vrtca, šole pa so javne. Stranski proizvod je tudi helij Plin iz orenburškega polja vsebuje več nečistoč kot plin z daljnega severa, zlasti pa več žvepla, ki je uporabno v proizvodnji asfalta, betona, pa tudi kot dodatek za živalsko krmo. Zato so morali urediti čiščenje, česar pa niso prepustili naključju. Postavili so eno od štirih tovarn helija na svetu, saj je orenburški plin edinstven ravno zaradi vsebnosti naravnega helija. Na leto v tovarni predelajo 15 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina, izločijo šest milijonov kubičnih metrov helija in so edini dobavitelj tega plina, katerega poraba je menda kazalec razvitosti družbe v Evropi in Aziji. Izločanje helija iz surovega plina je za ločevanjem kalija od klora z elektrolizo drugi najbolj energetsko potraten postopek. V tovarni porabijo milijardo megavatov na leto, več kot Orenburg. Ena termoelektrarna na plin v obratu za predelavo plina je zato namenjena samo proizvodnji elektrike za tovarno helija. Prvo predelavo zemeljskega plina so začeli leta 1974. Proizvajajo komercialni plin, tudi za Evropo, žveplo v trdni obliki, stabilen kondenzat (surovina za petrokemično industrijo) in lahke frakcije. Zdaj so postavljene tri faze predelave, s skupno zmogljivostjo 45 milijard kubičnih metrov plina na leto. Lani so pridelali 27 milijard kubičnih metrov plina.

V regiji porabijo osem milijard kubičnih metrov. Ivanov je v povezavi s tem edini priznal, kaj je za Gazprom oziroma Rusijo pomenila lanska plinska kriza. »Katastrofa. Proizvodnjo smo morali zmanjšati na četrtino, kar ni dobro za tehnološko verigo. Veliko črpališč je bilo zaprtih tudi na severu. Padla je poraba žvepla, ki ga proizvedemo kar veliko. Hvala bogu, da je to mimo. Nikakor nismo zainteresirani za zaustavitev proizvodnje. Pri nas je vse na plin, elektrika, ogrevanje, metalurgija in kemija,« je dejal.

Vir:Delo.si