Bruselj - Gospodarska klima v območju evra in v EU se je julija izboljšala. Vrednost kazalnika gospodarskega razpoloženja (ESI) se je v evrskem območju zvišala za 2,3 na 101,3 točke, v celotni EU pa za 1,9 na 102,2 točke. V Sloveniji se je vrednost kazalnika ESI julija znižala za 0,9 na 95,6 točke. Rast vrednosti kazalca ESI, ki opisuje splošno gospodarsko dejavnost, je julija spodbudilo predvsem izboljšanje gospodarskih razmer v Nemčiji. K izboljšanju gospodarske klime je sicer najbolj pripomoglo razpoloženje v industriji, ki se je izboljšalo tako v območju evra kot v celotni uniji.

Število naročil se je povečalo, vendar so managerji kljub temu previdni pri pričakovanjih glede proizvodnje. Julija se je v območju evra in v sedemindvajseterici izboljšalo tudi razpoloženje med potrošniki, na kar je vplival večji optimizem glede splošne gospodarske situacije in manjša zaskrbljenost glede brezposelnosti v Nemčiji.

O izboljšanju gospodarske klime poroča večina držav članic. Med največjimi članicami je najobčutnejšo rast vrednosti kazalnika ESI zabeležila Nemčija (+štiri točke), sledile so ji Francija (+2,6 točke), Poljska (+1,9 točke) in Italija (+1,7 točke). Rast vrednosti kazalnika je bila nekoliko manjša v Veliki Britaniji (+1,4 točke) in na Nizozemskem (+1,2 točke), medtem ko se je v Španiji vrednost kazalnika znižala za 2,2 točke. V Sloveniji se je vrednost kazalnika ESI julija znižala za 0,9 na 95,6 točke. Razpoloženje v industriji in na področju storitev se je izboljšalo (za štiri oz. eno točko), medtem ko se je poslabšalo razpoloženje med potrošniki (za šest točk), v trgovini na drobno (za devet točk) in v gradbeništvu (za eno točko).

V državah v območju evra se je julija zvišala tudi vrednost kazalnika poslovne klime (BCI), ki temelji na rezultatih ankete o stanju in pričakovanjih v industrijskem sektorju. "Zvišanje vrednosti kazalnika kaže, da bo gospodarska aktivnost v industriji v prihodnjih mesecih še naprej okrevala, čeprav bo potrebnega še nekaj časa, preden bo dosegla raven iz časa pred krizo," so zapisali na Evropski komisiji.

 Vir:Delo.si

(Zapri)

 Bruselj - Ni torej naključje, da so finančni ministri evrske skupine leta 2005 prav Junckerja izbrali za prvega - in doslej edinega - predsednika valutnega kluba. Ob današnjem obisku v Ljubljani smo ga poprosili, naj za Delo komentira dogajanje na območju evra v času finančne krize.

Ko je premier Borut Pahor po junijskem zasedanju evropskega sveta napovedal vaš obisk v Sloveniji, je novinarjem dejal, da bi se rad z vami posvetoval, kako je Luksemburg v nekem zgodovinskem trenutku sprejel odločitve, ki so ga pripeljale do najvišjega bruto proizvoda na prebivalca v Evropi. Vam laska, da je Luksemburg zgled za predsednika slovenske vlade?

Luksemburg je država, ki ima - podobno kot vaša - težko zgodovino, saj smo bili v 20. stoletju dvakrat pod nemško okupacijo, zato smo opustili naš tradicionalno nevtralni status in postali angažirana država. Ključna razlaga našega gospodarskega uspeha je, da smo prešli iz nevtralne v stadij globoko evropsko usmerjene države, izjemno privržene evropski integraciji, in pogosto smo pri nas vnaprej predvideli procese, ki so se porajali v Evropi. Do srede 70. let je bil Luksemburg močno odvisen od jeklarske industrije. Ko je zaton te panoge postal očiten po vsej Evropi, smo se preusmerili na finance in iz njih naredili enega draguljev luksemburškega gospodarstva. Nikoli nismo rekli ne, kadar je bilo treba zagrabiti priložnost. Skratka, nimam nobenih naukov za slovenskega kolego in prijatelja, želim pa ga spodbuditi, naj nadaljuje s procesom reform, ki poteka v Sloveniji. Vaša vlada naj tudi še naprej igra svojo vlogo v regiji. Z veliko zadovoljstva sem opazoval potezo slovenske vlade, ki je sklicala konferenco o Zahodnem Balkanu. Slovenija je ena novih članic EU in evrske skupine, ki impresionira s kakovostjo svojih dosežkov.

Le da sta konferenco, ki jo omenjate (na Brdu 20. marca), bojkotirala predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy in visoka predstavnica Catherine Ashton, komisar za širitev Štefan Füle pa je prišel le na kavo.

Ja, a dobro veste, da je to posledica dejstva, ker vse države, ki so vključene v regionalno politiko EU do Zahodnega Balkana, niso bile prisotne. Srbski predsednik ni prišel zaradi problema Kosova in glede na to, da ni bilo vseh, je predsednik evropskega sveta brez dvoma imel prav, da se ni udeležil. To pa ne pomeni, da v Evropi nismo opazili, da ima Slovenija veliko strateško vlogo v regiji in uživa zaupanje vseh, kar je iz slovenskega zornega kota pomemben element v prizadevanjih za oživitev evropske perspektive držav Zahodnega Balkana.

In vendar obstaja področje, kjer je Luksemburg lahko zgled drugim, saj ste edina članica evrske skupine, ki ni v postopku zaradi čezmernega primanjkljaja, medtem ko mora Slovenija zmanjšati izdatke.

Slovenija mora zmanjšati proračunski primanjkljaj, treba pa je dodati, da javni dolg ni visok. Samo dve državi sta uspešnejši: Luksemburg in bodoča članica evra Estonija. Skratka, primanjkljaj je treba leta 2012 spraviti pod mejo treh odstotkov, kar pomeni veliko dela, vendar niti za trenutek ne dvomim, da Sloveniji to ne bi uspelo. Toda, če vaš proračunski položaj primerjate z nekaterimi velikimi državami, se obnašate resno. Tako v Sloveniji kot tudi pri nas je bistvenega pomena prepričati ljudi, da je treba nadaljevati s temi prizadevanji, tudi če je primanjkljaj nižji od treh odstotkov BDP, kar je naš primer, ali manjši kot v velikih članicah evrske skupine. Kajti prav majhne države morajo biti resnejše, bolj dosledne in kredibilne od velikih, ki imajo vzvode, s katerimi lahko znova pridejo na površje, medtem ko so sredstva, ki majhnim državam omogočajo izhod iz takega položaja, bolj omejena. Na splošno morajo biti manjše države bolj odgovorne. In v glavnem so.

Med temami vašega pogovora s premierjem Pahorjem so tudi finančne razmere v Evropi in še posebej mehanizem za finančno stabilnost (EFSF), ki ga je evrska skupina vzpostavila junija. Kakšno je sedanje stanje tega mehanizma po nesrečni epizodi s Slovaško, ki sprva ni hotela podpisati dogovora?

Govoril sem s slovaškim finančnim ministrom Ivanom Miklošem, srečal pa sem se tudi z novo premierko Iveto Radičovo. Ugotavljam, da je vseh 16 članic evrske skupine podpisalo sporazum o mehanizmu za finančno stabilnost, skratka, nič več ne more preprečiti, da ta instrument ne bi odigral svoje vloge, če bi dobili konkretne prošnje za pomoč. Če bi slovaška vlada sklenila, da ne bo podpisala sporazuma o mehanizmu stabilnosti, bi bila reakcija finančnih trgov takojšnja, nemudoma bi sledila sankcija. Glede na to tveganje je nova slovaška vlada ravnala odgovorno. Od vzpostavitve mehanizma opažamo, da so se razmere dejansko umirile in da se finančni trgi znova obnašajo racionalno.

Se vam zdi, da je evrska skupina sedaj dobro oborožena, da odvrne špekulacije proti nekaterim članicam, saj je ena od bonitetnih agencij znova znižala oceno Portugalske?

Mislim, da imamo na voljo mehanizem, ki nam bo omogočil - če bi bilo potrebno - da pomagamo državi, ki bi imela probleme z refinanciranjem na trgih kapitala. Mislim tudi, da so trgi spoznali, da so članice evrske skupine pripravljene reagirati, če bi ugotovile, da bi špekulacije utegnile postaviti pod vprašaj stabilnost celotnega območja evra. Nisem pa povsem dojel razlogov, ki so bonitetnim agencijam narekovali znižanje ocen Portugalske ali Grčije, kajti obe državi sta sprejeli resne in kredibilne programe konsolidacije javnih financ. Opazil sem, da dejstvo, da je ena od bonitetnih agencij znižala rejting Portugalske, ni imelo nobenih posledic za tečaj evra - to dokazuje, da je enotna valuta postala bolj odporna na šoke, ki bi nas še pred dvema mesecema potegnili v velike turbulence.

Torej ste zadovoljni, ker je Slovaška naposled podpisala sporazum o EFSF, niste pa zaskrbljeni, ker ista članica evrske skupine, ki je med možnimi kandidatkami za morebitno pomoč evrske skupine, ni želela pristopiti k skladu za Grčijo?

Srečanje s slovaško premierko sem izkoristil za pojasnilo, da je evro valuta, ki potrebuje srednjeročno in dolgoročno stabilnost, da morajo biti vse članice evrske skupine solidarne med seboj, pod pogojem, da je solidaren tudi tisti, ki zaprosi za pomoč. Kajti vsaka pomoč, ki jo bo evrsko območje odobrilo kateri od članic, bo podvržena strogim pogojem, ki bodo natančno preverjeni. Če jih bo prosilka spoštovala, bi vse članice evrskega območja morale sodelovati pri financiranju. Mehanizem ne pomeni dajanja denarja davkoplačevalcev drugih držav brez pogojev.

Že, toda če Slovaška vztraja pri odločitvi, da ne bo sodelovala pri posojilih za Grčijo, ali to pomeni, da bodo ostale članice evrskega območja morale zbrati manjkajočih 800 milijonov evrov?

Če bi Slovaška naposled sklenila, da ne bo sodelovala pri reševanju Grčije, mehanizem predvideva, da lahko druge članice prevzamejo na svoja pleča delež, ki bi zmanjkal. Mislim pa, da bo Slovaška imela tehtne razloge, da ponovno prouči svoje stališče do sodelovanja v svežnju za Grčijo.

Ste torej optimist?

Nisem optimist niti pesimist, sem pa slovaško vlado opozoril na obveznosti, ki jih ima kot članica evrske skupine.

Med zadnjim predsedovanjem Luksemburga (2005) je bil pakt stabilnosti in rasti preoblikovan. Je bila ta odločitev ustrezna v luči finančne krize, ki je izbruhnila tri leta kasneje?

Reforma iz leta 2005 se je nanašala prav na tiste elemente pakta stabilnosti, ki so značilni za krizno situacijo. Kriza, ki jo pravkar preživljamo, je brez primere, in če pakta tedaj ne bi prilagodili, bi eksplodiral, danes ga ne bi bilo več. Vselej pa bom obžaloval, ker nekatere države niso dovolj upoštevale preventivnega dela pakta, torej proračunskih politik, ki jih je treba uveljavljati v času dobre ali celo odlične konjunkture. Več članic, med njimi tudi nekatere velike, bi moralo v času rasti pred sedanjo krizo uveljavljati bolj restriktivne proračunske politike.

Zdaj se vsi strinjajo, da je treba ponovno zagotoviti proračunsko disciplino in okrepiti pakt stabilnosti. Evropska komisija je predlagala vrsto finančnih sankcij proti državam, ki ne bi spoštovale svojih obveznosti. Pred dnevi pa sta se Nemčija in Francija celo zavzeli za politične sankcije, kot je zamrznitev glasovalne pravice v primeru najhujših in vztrajnih kršitev pakta. Kaj mislite o tem?

Če bi ta mehanizem obstajal leta 2003, bi Francija in Nemčija izgubili pravico do glasovanja. Na to sta že pozabili, jaz pa se tega še spominjam. Drugič, ne vidim, kako bi v okviru sedanje (lizbonske) pogodbe lahko neki članici evrske skupine odvzeli pravico do glasovanja. Skratka, ker ni verjetno, da bi Unija spremenila lizbonsko pogodbo, mislim, da te ideje, ki se zdi razumna, ne bo mogoče uveljaviti. Čedalje bolj pa dvomim tudi v možnost, da bi državam, ki ne bi spoštovale zavez, odvzeli priliv iz proračuna skupnosti. Vsekakor ne bo mogoče odtegniti pomoči, ki so namenjene neposredno gospodarskim dejavnikom. Za primer bi vzel kmetovalce. Ne moremo jim odvzeti evropskih finančnih sredstev, če njihova država ne spoštuje obveznosti.

Ali vas perspektiva morebitne spremembe lizbonske pogodbe navdaja z nezaupanjem?

Ne. Pri teh stvareh sem realist. Ne vidim, da bi bili izpolnjeni politični pogoji, ki bi nam jutri omogočili spremembo pogodbe. Če bi v lizbonski pogodbi spremenili določila o gospodarski in denarni uniji (EMU), je jasno, da bodo nekatere države zahtevale posege v druge dele pogodbe. Nova britanska vlada bo hotela postaviti določene zahteve. Sredi popolne krize zaupanja se mi zdi kratkoročno zelo neodgovorno, če bi evropskim sporom, ki že obstajajo, dodali še novega.

Med grško krizo so se pojavile celo nadvse radikalne ideje, kot recimo, da bi državo, ki ne spoštuje pravil, izključili iz evrske skupine. Predvidevam, da se s tem ne strinjate?

Temu odločno nasprotujem.

Zakaj?

Če razmišljate o možnosti, da bi neko državo izključili iz evrske skupine, morate že zaradi paralelizma sprejeti tudi možnost, da članica lahko zapusti območje evra. Če bi po spremembi (lizbonske) pogodbe imeli sistem, ki bi omogočal izključitev in dovoljeval izstop, bi vpeljali element nenehne nestabilnosti. Skoraj vsak mesec bi se pojavljale špekulacije o tem, kdo bo izključen, kdo bo zapustil evrsko skupino. Če bi, denimo, nekdo predlagal izključitev članice, ta pa ne bi bila izključena, ker se ostali s tem ne bi strinjali, potem bi bila lahko reakcija države, ki se je zavzemala za izključitev sočlanice, da sama izstopi.

Nastaja vtis, da so razprave o finančni krizi, ki so se pričele lani z debato o grški statistiki, do rešitve za Grčijo in vzpostavitve mehanizma za zagotavljanje finančne stabilnosti zahtevale veliko časa. Najprej so bila omahovanja o metodi, torej ali kaže vključiti Mednarodni denarni sklad (IMF) ali ne, potem je nastal problem z iskanjem pravšnje pravne osnove in končno je bilo treba prepričati države, naj sodelujejo v tem mehanizmu. Zakaj je bilo izgubljenega toliko časa?

Jaz, ki dobro poznam Evropo in meandre, v katerih se zapleta, sem bil presenečen nad hitrostjo odločanja. Prvi evropski svet, posvečen grškemu dolgu, je bil 11. februarja, že 10. maja, torej tri mesece kasneje, smo Grčiji omogočili reševalni mehanizem v višini 110 milijard evrov in vzpostavili instrument stabilnosti v vrednosti 750 milijard evrov, od tega 500 milijard iz EU. Če bi zasebna družba, celo zelo velika, morala vzpostaviti mehanizem takih razsežnosti, vam zagotavljam, da bi trajalo dlje kot smo potrebovali mi. Tako mislim, da je bilo sprejemanje odločitev dokaj hitro, vendar bi hkrati rekel, da je bilo preveč počasno glede na izjemno težko krizo, v kateri smo se znašli.

A če pogledamo širše, se takšne ideje, kot je ekonomsko upravljanje, prebijajo zelo počasi. Na tiskovni konferenci po majskem zasedanju evrske skupine ste omenili, da ste se v času Maastrichta za to zavzemali le trije: francoski finančni minister Pierre Bérégovoy, belgijski kolega Philippe Maystadt in vi?

Drži, a sedaj nas je 17, ki tako mislimo, in celo 27 na ravni Unije. Ekonomsko upravljanje, ki zame ni nek nespodoben pojem, ampak nuja, ima čedalje več pristašev. Nemčija je vselej nasprotovala tej ideji ali pa kakšni obliki večjega usklajevanja gospodarskih politik. Sedaj pa je prav Nemčija, skupaj s Francijo, največja zagovornica gospodarske koordinacije. Dobrodošla v klubu.

Vir:Delo.si (Zapri)

Beograd - Belgijski trgovinski gigant Delhaize Group je zainteresiran za Delto Maksi, ki ima na srbskem maloprodajnem trgu trenutno monopolni položaj. Vendar bi lahko dolgovi dobaviteljem, s katerimi se sooča srbska veriga, vplivali na kupnino. Miroslav Mišković naj bi zato želel v pogajanja o prodaji vključiti celoten holding, da bi s tem povečal vrednost posla, piše Blic. Kot poroča časnik, sta "na mizi" trenutno dve možnosti - ali belgijski gigant Miškoviću plača nekoliko večji znesek, da bi lahko srbski milijarder poplačal svoje dolgove, ali pa Delhaize Group za nekoliko manjši znesek kupi Delto Holding in nato sama poplača Miškovićeve dolgove.

Koliko je vreden posel, ni znano, številka pa bi lahko po poročanju Blica dosegla več sto milijonov evrov. Srbska vlada ocenjuje, da je prodaja Delte Holdinga, ki so jo zaradi neplačevanja obveznosti izločili iz igre za gradnjo trgovskega centra v ljubljanskih Stožicah, dobra naložba.

Delta Holding je sicer največje srbsko zasebno podjetje, ki deluje na praktično vseh področjih, med drugim na področju trgovine, kmetijstva, proizvodnje in finančnih storitev. Delta Holding naj bi se v preteklosti potegovala tudi za nakup deležev v nekaterih slovenskih podjetjih, med drugim Mercatorju in tudi Fructalu. Belgijska Delhaize Group je lani sicer ustvarila skoraj 20 milijard evrov prihodkov in več kot pol milijarde evrov dobička, ima pa 138.000 zaposlenih.

Vir:Delo.si

(Zapri)

V državi, v kateri redno poročajo o korupciji, obubožani državni blagajni, propadlih podjetjih, odpuščenih delavcih in v kateri niti v nogometu ni več iskati utehe, je bil podvig tega korčulskega poslovneža sprejet kot pravočasni vzor hrvaške podjetnosti, uspeha, ki naj bi ga bili zdaj zdaj deležni vsi, in za povrh še kot dokaz pregovorne šarmantnosti in lepote.

Toda kdo pravzaprav je Tedeschi? "

S tem nakupom je mladi poslovnež demonstriral iniciativo, energijo in moč ter prehitel številne tranzicijske tajkune, ki so se bržčas že iztrošili. Ni dvoma, da je človek, pred katerim je še prihodnost," je nedavno pisal hrvaški časopis Jutarnji list. Tedeschija opisuje kot sposobno osebo z vizijo in lastnostmi, pravšnjimi za izhod iz krize. Pod njim je raslo Triinštiridesetletni Emil Tedeschi se s podjetništvom ukvarja od leta 1989. Začel je z očetom, Svetom Tedeschijem, dobrim prijateljem botra hrvaške privatizacije dr. Franje Gregurića. Oče je zaslužil tisti, kot pravijo, ključni prvi milijon, nato pa je kmalu postal častni predsednik družinskega podjetja. Emil je nekoč ne tako pomembno podjetje povzdignil do današnjih višav. Med drugim je kupil Dietpharm in majhno verigo lekarn, povezan je s fondom, ki je vstopil v Agrokorjevo verigo drogerij Cosmo. Stari posli naj bi se tudi poslej še naprej odvijali po starem. Atlanticov uvozni izdelek so med drugim žvečilni gumiji znamke Wrigley, ima lastno blagovno znamko Cedevita. K temu je zdaj dodal še vse, kar predstavlja Droga Kolinska, vključno s Cockto, Argeto in Soko Štarkom. Mladenič se je od osemnajstega leta prevažal v prestižnem porscheju, nato kmalu potoval z zasebnim letalom. Poročil se je, ima dva otroka in zdaj še, kot pravijo na Hrvaškem, najbolj "razburljiv imperij v regiji".

Lepotec iz Dalmacije

Zdaj na Hrvaškem ugotavljajo, da je mladi Tedeschi tudi najbolj seksapilen poslovnež v Sloveniji. Čez celo stran so se Jutarnjem listu namreč razpisali o nedavni spletni anketi časnika Finance - čeprav so tovrstne ankete bolj v razvedrilo kot ne - ki je pokazala, da je Tedeschi najlepši. "Šef Atlantica očaral vse v deželi in premagal slovenske konkurente," je pisalo na veliko. Zanj je glasovalo 31 odstotkov anketiranih od 358 sodelujočih. Bomo videli, kaj bo. Nekoč, ko so Hrvati za nekaj mesecev kupili slovenski Elan, smo bili priče podobni evforiji. Zdaj se te epizode komaj še kdo spomni...

Vir:Dnevnik.si

(Zapri)

S povprečno ceno 4600 evrov na kvadratni meter je Dubrovnik zavzel 21. mesto na lestvici 36. najbolj priljubljenih svetovnih destinacij za kupovanje nepremičnin.

Tako se je hrvaški Dubrovnik znašel tik pod Varšavo. V poljski prestolnici je povprečna cena kvadratnega metra 4700 evrov. Za Dubrovnikom pa je na lestvici Carigrad, kjer morate za kvadratni meter v povprečju odšteti 4500 evrov.

Cene nepremičnin v Dubrovniku pa so še vedno znatno nižje, kot so na primer v Monaku, ki je s povprečno ceno 50 tisoč evrov na kvadratni meter najdražji. Dubrovniku pa vse močnejšo konkurenco predstavlja črnogorska Budva. Črnogorska turistična metropola je s povprečno ceno 3580 evrov za kvadratni meter na 25. mestu.

V vietnamskem Ho Ši-Minu je cena za kvadratni meter okoli 4100 evrov, v Dubaju, svetovni prestolnici nakupovanja in zabave pa 3550 evrov. Na povečano zanimanje tujcev za nakup nepremičnin v Dubrovniku vpliva tako bogata kulturno-zgodovinska dediščina kot tudi gradnja avtoceste in njegova boljša povezanost s svetom.

Čeprav je recesija zmanjšala interes za nakup nepremičnin, se cene niso bistveno znižale, zanimanje tujcev za nakup nepremičnin na Hrvaškem pa tudi ne pada.

Vir:Dnevnik.si

(Zapri)

Budimpešta - Madžarski forint izgublja vrednost glede na evro, in sicer za skoraj dva odstotka na 287,61 forinta. Prav tako so se znižale vrednosti delnic na današnjem borznem trgovanju v Budimpešti, potem ko je Mednarodni denarni sklad (IMF) v nedeljo državo opozoril, da mora zmanjšati svoj primanjkljaj.

Madžarska je dosegla napredek na področju konsolidacije proračuna, vendar to ni dovolj, so sklenili predstavniki IMF in EU in opozorili madžarsko vlado pod vodstvom Viktorja Orbana, da je njena strategija izhoda iz krize neprimerna. V letošnjem letu bo madžarski primanjkljaj znašal 3,8 odstotka BDP. »Madžarska je znova zabeležila pozitivno rast in spada med članice EU z najnižjim proračunskim primanjkljajem. Zadovoljen sem, da vlada vztraja na končni ravni primanjkljaja v letošnjem letu.

Toda korekcija prekomernega primanjkljaja za naslednje leto bo zahtevala težke odločitve, posebno v smeri potrošnje,« je opozoril komisar EU za gospodarstvo Olli Rehn. Naslednje leto bi tako primanjkljaj moral biti nižji od 3 odstotkov BDP. EU in IMF opozarjata, da se proračun lahko izravna z zmanjšanjem javnih storitev in privatizacijo; druga možnost, tj. dvig davkov za podjetja in premožne, ne pride v poštev, saj po mnenju posojilodajalcev zavira vlaganja in rast.

Oktobra 2008 so IMF, EU in Svetovna banka Madžarski zagotovili posojila v višini 25 milijard dolarjev za spopadanje s krizo.

Vir:Delo.si

(Zapri)

Tokio - Okrevanje največjega azijskega gospodarstva spodbuja predvsem povpraševanje na hitro rastočih trgih. "Izvoz in proizvodnja naraščata, predvsem zaradi visoke rasti v hitro rastočih gospodarstvih in večjega globalnega povpraševanja po informacijski tehnologiji," je po dvodnevnem srečanju v izjavi sporočila centralna banka, ki je ključno obrestno mero kljub temu ohranila pri 0,1 odstotka. Banka ključne obrestne mere ni spremenila že od decembra 2008, ko je svetovna finančna kriza dosegla vrhunec, kar je v recesijo pahnilo tudi Japonsko.

Ključna obrestna mera japonske centralne banke tako še vedno ostaja na nižji ravni kot v drugih azijskih državah, ki so okrepile svoje monetarne politike. Japonskim izvoznikom je sicer pomagalo predvsem povpraševanje na Kitajskem in v jugovzhodni Aziji. Počasna rast japonskega BDP se močno razlikuje od rasti kitajskega gospodarstva, ki je v drugem letošnjem četrtletju zabeležilo 10,3-odstotno rast.

Japonska centralna banka je napoved gospodarske rasti za fiskalno leto 2011 danes medtem nekoliko znižala, in sicer za 0,1 odstotne točke na 1,9 odstotka. Banka je ob tem opozorila tudi na tveganja, ki jih fiskalna kriza v Evropi predstavlja za okrevanje svetovnega gospodarstva. Ker je evro v minulih mesecih izgubil na vrednosti, se je jen okrepil, kar je zmanjšalo konkurenčnost japonskega izvoza.

Japonska se je iz recesije izvila v začetku lanskega leta, okrevanje gospodarstva pa je od takrat vse bolj intenzivno. Japonski BDP je tako v prvem letošnjem četrtletju na letni ravni beležil skoraj petodstotno rast. Ohranjanje vzdržne rasti gospodarstva je ključni izziv tudi za novega japonskega premiera Naota Kana.

Vir:Delo.si

(Zapri)

Šanghaj - Dobiček banke je okrepila močna rast dobička brez obresti, ki se je v medletni primerjavi zvišal za okoli 40 odstotkov, poroča tuji časnik, ki navaja neimenovane vire. Agricultural Bank je v letnem poročilu za leto 2009, ki je bilo danes objavljeno v omenjenem časniku, objavila, da je v lanskem letu ustvarila 65 milijard juanov čistega dobička, kar je v primerjavi z letom prej 26,3-odstotna rast. Zaenkrat še ni znano, kdaj bo banka objavila poslovne rezultate v letošnjem prvem polletju, saj še ne kotira na borzi.

Poslovne rezultate v preteklih nekaj letih je banka sicer objavila v podporo IPO. Agricultural Bank, ki je tretja največja kitajska banka po bilančni vsoti, je na poti k zvišanju 22,1 milijarde dolarjev vreden IPO na borzah v Šanghaju in Hongkongu. Sedanji rekord je leta 2006 postavila kitajska banka Industrial and Commercial Bank of China (ICBC) z 22 milijard dolarjev vrednim IPO. Trgovanje z delnicami Agricultural Bank se bo na šanghajski borzi začelo v četrtek, dan kasneje pa še na borzi v Hongkongu. V prvem četrtletju je banka ustvarila 25 milijard juanov čistega dobička. To je 38,5 odstotka več kot v enakem obdobju lani.

Vir:Delo.si

(Zapri)