Predstavnik sindikata Brian Boyd je po koncu pogajanj v ponedeljek povedal, da bo sindikat preklical stavko, delavci pa bodo o izboljšani ponudbi glasovali v naslednjih nekaj tednih. "Pogajalska skupina sindikata bo predlagala sprejetje precej izboljšane ponudbe uprave BAA", je po poročanju francoske tiskovne agencije AFP dejal Boyd.

Podrobnosti dogovora bodo prestavili potem, ko bodo z njimi seznanili zaposlene. Peter Harwood iz družbe ACAS, ki je posredovala v pogajanjih med obema stranema, je izrazil pričakovanje, da bodo dogovor predstavili danes.

Sindikat je stavko, ki bi zaprla šest britanskih letališč, med njimi najprometnejšega Heathrow, napovedal potem, ko se z upravo niso mogli sporazumeti glede dviga plač po lanski zamrznitvi. Prvotno ponudbo uprave o dvigu za 1,5 odstotka je sindikat označil za "bedno".

Zaposleni točnega datuma stavke sicer niso določili, so se pa v vodstvu družbe bali, da jo bodo izvedli zadnji konec tedna v avgustu, ki je eden najprometnejših na britanskih letališčih. Letališča bi morali zapreti, saj so med zaposlenimi nujno potrebni gasilci, varnostniki in inženirji.

Vir:Dnevnik.si

(Zapri)

Peking - „Kitajska je kupila kar nekaj evropskih obveznic," je dejal Yu Yongding, nekdanji svetovalec kitajske centralne banke; ta je bila del odbora za zunanjo politiko, ki je junija obiskal Francijo, Španijo in Nemčijo. Japonski minister za finance je 9. avgusta dejal, da je Kitajska kupila za 20,1 milijarde dolarjev več japonskih obveznic, kot jih je prodala v prvi polovici leta 2010, kar je najhitrejši tempo nakupa v vsaj zadnjih petih letih. „Razpršenost mora biti osnovni princip," je dejal Yu in dodal, da mu je „bankir z enega najvišjih položajev v centralni banki" dejal, naj pove evropskim politikom, da Kitajska zaupa v evropsko gospodarstvo in valuto. „Nismo prodali evropskih obveznic ali premoženja, temveč smo ga dokupili," je dejal Yu.

„Kitajska zaupa evropskemu gospodarstvu, evru in območju evra ," je dejal Yu, ki ga je kot člana državne univerze za družbene vede časopis China Daily izbral za gostitelja in spraševalca Timothyja F. Geithnerja, ko je bil ta junija 2009 na obisku v Pekingu. Spraševal ga je o tveganju, da bi proračunski primanjkljaj ZDA zmanjšal kitajsko vrednost premoženja, ki ga imajo v ameriškem dolgu.

Kitajski premier Wen Jiabao je pozval ZDA, naj naredijo „konkretne korake" za stabilizacijo oziroma za povrnitev zaupanja investitorjev, ki imajo premoženje v dolarjih. Kitajska, ki je največja čezoceanska imetnica ameriških obveznic, je v enem mesecu, od aprila do maja zmanjšala zalogo v ameriškem dolgu z 900,2 milijarde dolarjev na 867,7 milijarde dolarjev, s prej rekordnih 939,9 milijarde dolarjev (julij 2009).

Azijske centralne banke, ki imajo okoli 60 odstotkov vseh svetovnih deviznih rezerv, se odmikajo od varčevanja v dolarjih. Zaskrbljeni zaradi slabše rasti v ZDA in rekordnega zadolževanja se obračajo proti evru, da bi zaščitili rezerve, in sicer s pridobivanjem dobička v 16 nacionalnih valutah. Kot je pokazala zadnja ameriška statistika, so svoj del v ameriških obveznicah zmanjšale tudi Južna Koreja, Malezija in Indija.

Vir:Delo.si

(Zapri)

Peking - Kitajska je svetovno gospodarstvo lani privedla k izboljšanju z gospodarstvom, 90-krat večjim od tistega iz leta 1978, ko je takratni voditelj Deng Xiaoping začel uvajati reforme, ki so državo in njeno gospodarstvo odprle svobodnemu tržišču. Kitajski gospodarski bum se je razvil na poceni delu in množični proizvodnji. Povprečna plača kitajskega delavca je še naprej 20-krat nižja od plače ameriškega delavca, vendar se je zvišala za 17 odstotkov, opozarjajo ekonomisti. Z rastjo plač rastejo tudi aspiracije, z njimi pa tudi domače tržišče. Previdnejši ekonomisti opozarjajo, da je kitajsko gospodarstvo preveč odvisno od izvoza in je zaradi tega občutljivejše na krizna gibanja v svetu.

Kitajski bum, podprt z zakonsko regulativo in državnimi bankami, ki so z ogromnimi posojili kreditirali prebivalce, je do danes ustvaril zavidljivo bazo domačih potrošnikov, ki kupujejo ne samo domače proizvode, temveč tudi uvozni in leta nedostopni luksuz. Strokovnjaki pri Goldman Sachs so izračunali, da bo država z 1,3 milijarde prebivalcev prehitela najmočnejšo gospodarsko velesilo ZDA do leta 2027 oziroma bo takrat njen BDP narasel na 14 bilijonov dolarjev na letni ravni. Kitajska je že lani prehitela ZDA in postala največje avtomobilsko tržišče, prav tako je z mesta največjega izvoznika na svetu izrinila Nemčijo. Kitajska spada med največje kupce železove rude in bakra in je druga največja uvoznica surove nafte. Vendar razloga za evforijo ni, opozarjajo analitiki; gospodarstvi Kitajske in Japonske je zelo težko primerjati na četrtletni ravni.

Kot piše The Economist, je treba biti pozoren predvsem pri treh zadevah: medtem ko je kitajska rast v zadnjih desetletjih izjemno napredovala, pa izrinjanje Japonske z drugega mesta odraža leta slabe gospodarske rasti v slednji. Gre torej tako za japonsko stagnacijo kot tudi kitajski bum. Drugič; Kitajska ostaja še zmeraj zelo revna glede na prebivalca. Štirikrat več prebivalcev proizvaja manj, kot je polovica ameriške proizvodnje, urbana produktivnost se izravnava z omejeno rastjo na podeželju. In tretjič, ključne spremembe še sledijo: kljub trenutni rasti bodo potrebne še generacije, da bo Kitajska dosegla raven razvoja naprednih gospodarstev.

Z odpiranjem gospodarstva svobodnemu tržišču je Kitajska pred siromaštvom rešila 300 milijonov prebivalcev, kljub vsemu pa ostaja v skupini dežel v razvoju z BDP per capita 2,490 dolarja. S tem se Kitajska uvršča šele na 127. mesto držav na svetu, standard njenih prebivalcev pa je na ravni prebivalcev Angole ali Azerbajdžana. Kljub vsemu pa analitične hiše dajejo Kitajski optimistične ocene, ki ji napovedujejo vodilno mesto med svetovnimi velesilami že leta 2010. Štiri od deset največjih svetovnih podjetij po tržni kapitalizaciji prihaja s Kitajske, to so: PetroChina Co., Industrial & Commercial Bank of China Ltd., China Mobile Ltd. in China Construction Bank Corp. Agricultural Bank of China je ta mesec zvišala raven inicialne javne ponudbe na 22,1 milijardo dolarjev, s čimer je postala četrta največja banka na svetu po tržni vrednosti. Kitajska bi lahko še letos postala največje tržišče za IPO glede na ocene, da bodo podjetja v Šanghaju in Shenzhenu zbrala več kot 500 milijard juanov oziroma 74 milijard dolarjev.

Vir:Delo.si

(Zapri)

Zagreb - Dodaja, da je Rohatinski časniku to povedal pred današnjim srečanjem s hrvaško premierko Jadranko Kosor. Kosorjeva se bo z njim sestala pred sobotnim srečanjem s slovenskim kolegom Borutom Pahorjem, s katerim bosta govorila tudi o vprašanju varčevalcev.

Rohatinski je ponovil, da mu je vseeno, ali bo dolgove do hrvaških varčevalcev poravnavala NLB ali pa kdo drug. Časnik dodaja, da njegovim omenjenim stališčem "ni nasprotoval nihče iz vlade". Guverner sicer ne zanika, da ima NLB do nekaterih hrvaških podjetij terjatve, meni pa, da njihovega obsega ni mogoče primerjati z obsegom dolga varčevalcem.

Vse devizne vloge hrvaških varčevalcev v LB naj bi namreč znašale okoli 420 milijonov evrov, od česar je Hrvaška v svoj javni dolg prevzela okoli 260 milijonov, 160 milijonov evrov pa so zadržali varčevalci. Trditev Slovenije, da Ljubljanski banki hrvaška podjetja dolgujejo okoli 400 milijonov evrov, pa naj ne bi bila pravilna. Kot navaja časnik, naj bi dolg znašal 157 milijonov evrov, šele skupaj z obrestmi pa okoli 400. Tudi dolg varčevalcem z obrestmi bi bil višji.

Časnik dodaja, da se bo vprašanje verjetno skušalo rešiti v skladu s sporazumom o nasledstvu na pogajanjih naslednic nekdanje Jugoslavije pod okriljem baselske Banke za mednarodne poravnave. Tudi če bo do pogajanj prišlo, pa ni zagotovil, da bodo na njih dosegli tudi rezultat, meni časnik.

Dodaja še, da bodo na morebitnih novih pogajanjih morali najti nove rešitve, saj so pred osmimi leti propadla, ker je Slovenija vztrajala, da je treba vprašanje rešiti na podlagi teritorialnega načela. Slovenija je namreč po osamosvojitvi v skladu s teritorialnim načelom prevzela jamstva za vse stare devizne hranilne vloge, ki so bile deponirane na njenem ozemlju.

Vir:Delo.si

(Zapri)

Bruselj - Gospodarska klima v območju evra in v EU se je julija izboljšala. Vrednost kazalnika gospodarskega razpoloženja (ESI) se je v evrskem območju zvišala za 2,3 na 101,3 točke, v celotni EU pa za 1,9 na 102,2 točke. V Sloveniji se je vrednost kazalnika ESI julija znižala za 0,9 na 95,6 točke. Rast vrednosti kazalca ESI, ki opisuje splošno gospodarsko dejavnost, je julija spodbudilo predvsem izboljšanje gospodarskih razmer v Nemčiji. K izboljšanju gospodarske klime je sicer najbolj pripomoglo razpoloženje v industriji, ki se je izboljšalo tako v območju evra kot v celotni uniji.

Število naročil se je povečalo, vendar so managerji kljub temu previdni pri pričakovanjih glede proizvodnje. Julija se je v območju evra in v sedemindvajseterici izboljšalo tudi razpoloženje med potrošniki, na kar je vplival večji optimizem glede splošne gospodarske situacije in manjša zaskrbljenost glede brezposelnosti v Nemčiji.

O izboljšanju gospodarske klime poroča večina držav članic. Med največjimi članicami je najobčutnejšo rast vrednosti kazalnika ESI zabeležila Nemčija (+štiri točke), sledile so ji Francija (+2,6 točke), Poljska (+1,9 točke) in Italija (+1,7 točke). Rast vrednosti kazalnika je bila nekoliko manjša v Veliki Britaniji (+1,4 točke) in na Nizozemskem (+1,2 točke), medtem ko se je v Španiji vrednost kazalnika znižala za 2,2 točke. V Sloveniji se je vrednost kazalnika ESI julija znižala za 0,9 na 95,6 točke. Razpoloženje v industriji in na področju storitev se je izboljšalo (za štiri oz. eno točko), medtem ko se je poslabšalo razpoloženje med potrošniki (za šest točk), v trgovini na drobno (za devet točk) in v gradbeništvu (za eno točko).

V državah v območju evra se je julija zvišala tudi vrednost kazalnika poslovne klime (BCI), ki temelji na rezultatih ankete o stanju in pričakovanjih v industrijskem sektorju. "Zvišanje vrednosti kazalnika kaže, da bo gospodarska aktivnost v industriji v prihodnjih mesecih še naprej okrevala, čeprav bo potrebnega še nekaj časa, preden bo dosegla raven iz časa pred krizo," so zapisali na Evropski komisiji.

 Vir:Delo.si

(Zapri)

 Bruselj - Ni torej naključje, da so finančni ministri evrske skupine leta 2005 prav Junckerja izbrali za prvega - in doslej edinega - predsednika valutnega kluba. Ob današnjem obisku v Ljubljani smo ga poprosili, naj za Delo komentira dogajanje na območju evra v času finančne krize.

Ko je premier Borut Pahor po junijskem zasedanju evropskega sveta napovedal vaš obisk v Sloveniji, je novinarjem dejal, da bi se rad z vami posvetoval, kako je Luksemburg v nekem zgodovinskem trenutku sprejel odločitve, ki so ga pripeljale do najvišjega bruto proizvoda na prebivalca v Evropi. Vam laska, da je Luksemburg zgled za predsednika slovenske vlade?

Luksemburg je država, ki ima - podobno kot vaša - težko zgodovino, saj smo bili v 20. stoletju dvakrat pod nemško okupacijo, zato smo opustili naš tradicionalno nevtralni status in postali angažirana država. Ključna razlaga našega gospodarskega uspeha je, da smo prešli iz nevtralne v stadij globoko evropsko usmerjene države, izjemno privržene evropski integraciji, in pogosto smo pri nas vnaprej predvideli procese, ki so se porajali v Evropi. Do srede 70. let je bil Luksemburg močno odvisen od jeklarske industrije. Ko je zaton te panoge postal očiten po vsej Evropi, smo se preusmerili na finance in iz njih naredili enega draguljev luksemburškega gospodarstva. Nikoli nismo rekli ne, kadar je bilo treba zagrabiti priložnost. Skratka, nimam nobenih naukov za slovenskega kolego in prijatelja, želim pa ga spodbuditi, naj nadaljuje s procesom reform, ki poteka v Sloveniji. Vaša vlada naj tudi še naprej igra svojo vlogo v regiji. Z veliko zadovoljstva sem opazoval potezo slovenske vlade, ki je sklicala konferenco o Zahodnem Balkanu. Slovenija je ena novih članic EU in evrske skupine, ki impresionira s kakovostjo svojih dosežkov.

Le da sta konferenco, ki jo omenjate (na Brdu 20. marca), bojkotirala predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy in visoka predstavnica Catherine Ashton, komisar za širitev Štefan Füle pa je prišel le na kavo.

Ja, a dobro veste, da je to posledica dejstva, ker vse države, ki so vključene v regionalno politiko EU do Zahodnega Balkana, niso bile prisotne. Srbski predsednik ni prišel zaradi problema Kosova in glede na to, da ni bilo vseh, je predsednik evropskega sveta brez dvoma imel prav, da se ni udeležil. To pa ne pomeni, da v Evropi nismo opazili, da ima Slovenija veliko strateško vlogo v regiji in uživa zaupanje vseh, kar je iz slovenskega zornega kota pomemben element v prizadevanjih za oživitev evropske perspektive držav Zahodnega Balkana.

In vendar obstaja področje, kjer je Luksemburg lahko zgled drugim, saj ste edina članica evrske skupine, ki ni v postopku zaradi čezmernega primanjkljaja, medtem ko mora Slovenija zmanjšati izdatke.

Slovenija mora zmanjšati proračunski primanjkljaj, treba pa je dodati, da javni dolg ni visok. Samo dve državi sta uspešnejši: Luksemburg in bodoča članica evra Estonija. Skratka, primanjkljaj je treba leta 2012 spraviti pod mejo treh odstotkov, kar pomeni veliko dela, vendar niti za trenutek ne dvomim, da Sloveniji to ne bi uspelo. Toda, če vaš proračunski položaj primerjate z nekaterimi velikimi državami, se obnašate resno. Tako v Sloveniji kot tudi pri nas je bistvenega pomena prepričati ljudi, da je treba nadaljevati s temi prizadevanji, tudi če je primanjkljaj nižji od treh odstotkov BDP, kar je naš primer, ali manjši kot v velikih članicah evrske skupine. Kajti prav majhne države morajo biti resnejše, bolj dosledne in kredibilne od velikih, ki imajo vzvode, s katerimi lahko znova pridejo na površje, medtem ko so sredstva, ki majhnim državam omogočajo izhod iz takega položaja, bolj omejena. Na splošno morajo biti manjše države bolj odgovorne. In v glavnem so.

Med temami vašega pogovora s premierjem Pahorjem so tudi finančne razmere v Evropi in še posebej mehanizem za finančno stabilnost (EFSF), ki ga je evrska skupina vzpostavila junija. Kakšno je sedanje stanje tega mehanizma po nesrečni epizodi s Slovaško, ki sprva ni hotela podpisati dogovora?

Govoril sem s slovaškim finančnim ministrom Ivanom Miklošem, srečal pa sem se tudi z novo premierko Iveto Radičovo. Ugotavljam, da je vseh 16 članic evrske skupine podpisalo sporazum o mehanizmu za finančno stabilnost, skratka, nič več ne more preprečiti, da ta instrument ne bi odigral svoje vloge, če bi dobili konkretne prošnje za pomoč. Če bi slovaška vlada sklenila, da ne bo podpisala sporazuma o mehanizmu stabilnosti, bi bila reakcija finančnih trgov takojšnja, nemudoma bi sledila sankcija. Glede na to tveganje je nova slovaška vlada ravnala odgovorno. Od vzpostavitve mehanizma opažamo, da so se razmere dejansko umirile in da se finančni trgi znova obnašajo racionalno.

Se vam zdi, da je evrska skupina sedaj dobro oborožena, da odvrne špekulacije proti nekaterim članicam, saj je ena od bonitetnih agencij znova znižala oceno Portugalske?

Mislim, da imamo na voljo mehanizem, ki nam bo omogočil - če bi bilo potrebno - da pomagamo državi, ki bi imela probleme z refinanciranjem na trgih kapitala. Mislim tudi, da so trgi spoznali, da so članice evrske skupine pripravljene reagirati, če bi ugotovile, da bi špekulacije utegnile postaviti pod vprašaj stabilnost celotnega območja evra. Nisem pa povsem dojel razlogov, ki so bonitetnim agencijam narekovali znižanje ocen Portugalske ali Grčije, kajti obe državi sta sprejeli resne in kredibilne programe konsolidacije javnih financ. Opazil sem, da dejstvo, da je ena od bonitetnih agencij znižala rejting Portugalske, ni imelo nobenih posledic za tečaj evra - to dokazuje, da je enotna valuta postala bolj odporna na šoke, ki bi nas še pred dvema mesecema potegnili v velike turbulence.

Torej ste zadovoljni, ker je Slovaška naposled podpisala sporazum o EFSF, niste pa zaskrbljeni, ker ista članica evrske skupine, ki je med možnimi kandidatkami za morebitno pomoč evrske skupine, ni želela pristopiti k skladu za Grčijo?

Srečanje s slovaško premierko sem izkoristil za pojasnilo, da je evro valuta, ki potrebuje srednjeročno in dolgoročno stabilnost, da morajo biti vse članice evrske skupine solidarne med seboj, pod pogojem, da je solidaren tudi tisti, ki zaprosi za pomoč. Kajti vsaka pomoč, ki jo bo evrsko območje odobrilo kateri od članic, bo podvržena strogim pogojem, ki bodo natančno preverjeni. Če jih bo prosilka spoštovala, bi vse članice evrskega območja morale sodelovati pri financiranju. Mehanizem ne pomeni dajanja denarja davkoplačevalcev drugih držav brez pogojev.

Že, toda če Slovaška vztraja pri odločitvi, da ne bo sodelovala pri posojilih za Grčijo, ali to pomeni, da bodo ostale članice evrskega območja morale zbrati manjkajočih 800 milijonov evrov?

Če bi Slovaška naposled sklenila, da ne bo sodelovala pri reševanju Grčije, mehanizem predvideva, da lahko druge članice prevzamejo na svoja pleča delež, ki bi zmanjkal. Mislim pa, da bo Slovaška imela tehtne razloge, da ponovno prouči svoje stališče do sodelovanja v svežnju za Grčijo.

Ste torej optimist?

Nisem optimist niti pesimist, sem pa slovaško vlado opozoril na obveznosti, ki jih ima kot članica evrske skupine.

Med zadnjim predsedovanjem Luksemburga (2005) je bil pakt stabilnosti in rasti preoblikovan. Je bila ta odločitev ustrezna v luči finančne krize, ki je izbruhnila tri leta kasneje?

Reforma iz leta 2005 se je nanašala prav na tiste elemente pakta stabilnosti, ki so značilni za krizno situacijo. Kriza, ki jo pravkar preživljamo, je brez primere, in če pakta tedaj ne bi prilagodili, bi eksplodiral, danes ga ne bi bilo več. Vselej pa bom obžaloval, ker nekatere države niso dovolj upoštevale preventivnega dela pakta, torej proračunskih politik, ki jih je treba uveljavljati v času dobre ali celo odlične konjunkture. Več članic, med njimi tudi nekatere velike, bi moralo v času rasti pred sedanjo krizo uveljavljati bolj restriktivne proračunske politike.

Zdaj se vsi strinjajo, da je treba ponovno zagotoviti proračunsko disciplino in okrepiti pakt stabilnosti. Evropska komisija je predlagala vrsto finančnih sankcij proti državam, ki ne bi spoštovale svojih obveznosti. Pred dnevi pa sta se Nemčija in Francija celo zavzeli za politične sankcije, kot je zamrznitev glasovalne pravice v primeru najhujših in vztrajnih kršitev pakta. Kaj mislite o tem?

Če bi ta mehanizem obstajal leta 2003, bi Francija in Nemčija izgubili pravico do glasovanja. Na to sta že pozabili, jaz pa se tega še spominjam. Drugič, ne vidim, kako bi v okviru sedanje (lizbonske) pogodbe lahko neki članici evrske skupine odvzeli pravico do glasovanja. Skratka, ker ni verjetno, da bi Unija spremenila lizbonsko pogodbo, mislim, da te ideje, ki se zdi razumna, ne bo mogoče uveljaviti. Čedalje bolj pa dvomim tudi v možnost, da bi državam, ki ne bi spoštovale zavez, odvzeli priliv iz proračuna skupnosti. Vsekakor ne bo mogoče odtegniti pomoči, ki so namenjene neposredno gospodarskim dejavnikom. Za primer bi vzel kmetovalce. Ne moremo jim odvzeti evropskih finančnih sredstev, če njihova država ne spoštuje obveznosti.

Ali vas perspektiva morebitne spremembe lizbonske pogodbe navdaja z nezaupanjem?

Ne. Pri teh stvareh sem realist. Ne vidim, da bi bili izpolnjeni politični pogoji, ki bi nam jutri omogočili spremembo pogodbe. Če bi v lizbonski pogodbi spremenili določila o gospodarski in denarni uniji (EMU), je jasno, da bodo nekatere države zahtevale posege v druge dele pogodbe. Nova britanska vlada bo hotela postaviti določene zahteve. Sredi popolne krize zaupanja se mi zdi kratkoročno zelo neodgovorno, če bi evropskim sporom, ki že obstajajo, dodali še novega.

Med grško krizo so se pojavile celo nadvse radikalne ideje, kot recimo, da bi državo, ki ne spoštuje pravil, izključili iz evrske skupine. Predvidevam, da se s tem ne strinjate?

Temu odločno nasprotujem.

Zakaj?

Če razmišljate o možnosti, da bi neko državo izključili iz evrske skupine, morate že zaradi paralelizma sprejeti tudi možnost, da članica lahko zapusti območje evra. Če bi po spremembi (lizbonske) pogodbe imeli sistem, ki bi omogočal izključitev in dovoljeval izstop, bi vpeljali element nenehne nestabilnosti. Skoraj vsak mesec bi se pojavljale špekulacije o tem, kdo bo izključen, kdo bo zapustil evrsko skupino. Če bi, denimo, nekdo predlagal izključitev članice, ta pa ne bi bila izključena, ker se ostali s tem ne bi strinjali, potem bi bila lahko reakcija države, ki se je zavzemala za izključitev sočlanice, da sama izstopi.

Nastaja vtis, da so razprave o finančni krizi, ki so se pričele lani z debato o grški statistiki, do rešitve za Grčijo in vzpostavitve mehanizma za zagotavljanje finančne stabilnosti zahtevale veliko časa. Najprej so bila omahovanja o metodi, torej ali kaže vključiti Mednarodni denarni sklad (IMF) ali ne, potem je nastal problem z iskanjem pravšnje pravne osnove in končno je bilo treba prepričati države, naj sodelujejo v tem mehanizmu. Zakaj je bilo izgubljenega toliko časa?

Jaz, ki dobro poznam Evropo in meandre, v katerih se zapleta, sem bil presenečen nad hitrostjo odločanja. Prvi evropski svet, posvečen grškemu dolgu, je bil 11. februarja, že 10. maja, torej tri mesece kasneje, smo Grčiji omogočili reševalni mehanizem v višini 110 milijard evrov in vzpostavili instrument stabilnosti v vrednosti 750 milijard evrov, od tega 500 milijard iz EU. Če bi zasebna družba, celo zelo velika, morala vzpostaviti mehanizem takih razsežnosti, vam zagotavljam, da bi trajalo dlje kot smo potrebovali mi. Tako mislim, da je bilo sprejemanje odločitev dokaj hitro, vendar bi hkrati rekel, da je bilo preveč počasno glede na izjemno težko krizo, v kateri smo se znašli.

A če pogledamo širše, se takšne ideje, kot je ekonomsko upravljanje, prebijajo zelo počasi. Na tiskovni konferenci po majskem zasedanju evrske skupine ste omenili, da ste se v času Maastrichta za to zavzemali le trije: francoski finančni minister Pierre Bérégovoy, belgijski kolega Philippe Maystadt in vi?

Drži, a sedaj nas je 17, ki tako mislimo, in celo 27 na ravni Unije. Ekonomsko upravljanje, ki zame ni nek nespodoben pojem, ampak nuja, ima čedalje več pristašev. Nemčija je vselej nasprotovala tej ideji ali pa kakšni obliki večjega usklajevanja gospodarskih politik. Sedaj pa je prav Nemčija, skupaj s Francijo, največja zagovornica gospodarske koordinacije. Dobrodošla v klubu.

Vir:Delo.si (Zapri)

Beograd - Belgijski trgovinski gigant Delhaize Group je zainteresiran za Delto Maksi, ki ima na srbskem maloprodajnem trgu trenutno monopolni položaj. Vendar bi lahko dolgovi dobaviteljem, s katerimi se sooča srbska veriga, vplivali na kupnino. Miroslav Mišković naj bi zato želel v pogajanja o prodaji vključiti celoten holding, da bi s tem povečal vrednost posla, piše Blic. Kot poroča časnik, sta "na mizi" trenutno dve možnosti - ali belgijski gigant Miškoviću plača nekoliko večji znesek, da bi lahko srbski milijarder poplačal svoje dolgove, ali pa Delhaize Group za nekoliko manjši znesek kupi Delto Holding in nato sama poplača Miškovićeve dolgove.

Koliko je vreden posel, ni znano, številka pa bi lahko po poročanju Blica dosegla več sto milijonov evrov. Srbska vlada ocenjuje, da je prodaja Delte Holdinga, ki so jo zaradi neplačevanja obveznosti izločili iz igre za gradnjo trgovskega centra v ljubljanskih Stožicah, dobra naložba.

Delta Holding je sicer največje srbsko zasebno podjetje, ki deluje na praktično vseh področjih, med drugim na področju trgovine, kmetijstva, proizvodnje in finančnih storitev. Delta Holding naj bi se v preteklosti potegovala tudi za nakup deležev v nekaterih slovenskih podjetjih, med drugim Mercatorju in tudi Fructalu. Belgijska Delhaize Group je lani sicer ustvarila skoraj 20 milijard evrov prihodkov in več kot pol milijarde evrov dobička, ima pa 138.000 zaposlenih.

Vir:Delo.si

(Zapri)

V državi, v kateri redno poročajo o korupciji, obubožani državni blagajni, propadlih podjetjih, odpuščenih delavcih in v kateri niti v nogometu ni več iskati utehe, je bil podvig tega korčulskega poslovneža sprejet kot pravočasni vzor hrvaške podjetnosti, uspeha, ki naj bi ga bili zdaj zdaj deležni vsi, in za povrh še kot dokaz pregovorne šarmantnosti in lepote.

Toda kdo pravzaprav je Tedeschi? "

S tem nakupom je mladi poslovnež demonstriral iniciativo, energijo in moč ter prehitel številne tranzicijske tajkune, ki so se bržčas že iztrošili. Ni dvoma, da je človek, pred katerim je še prihodnost," je nedavno pisal hrvaški časopis Jutarnji list. Tedeschija opisuje kot sposobno osebo z vizijo in lastnostmi, pravšnjimi za izhod iz krize. Pod njim je raslo Triinštiridesetletni Emil Tedeschi se s podjetništvom ukvarja od leta 1989. Začel je z očetom, Svetom Tedeschijem, dobrim prijateljem botra hrvaške privatizacije dr. Franje Gregurića. Oče je zaslužil tisti, kot pravijo, ključni prvi milijon, nato pa je kmalu postal častni predsednik družinskega podjetja. Emil je nekoč ne tako pomembno podjetje povzdignil do današnjih višav. Med drugim je kupil Dietpharm in majhno verigo lekarn, povezan je s fondom, ki je vstopil v Agrokorjevo verigo drogerij Cosmo. Stari posli naj bi se tudi poslej še naprej odvijali po starem. Atlanticov uvozni izdelek so med drugim žvečilni gumiji znamke Wrigley, ima lastno blagovno znamko Cedevita. K temu je zdaj dodal še vse, kar predstavlja Droga Kolinska, vključno s Cockto, Argeto in Soko Štarkom. Mladenič se je od osemnajstega leta prevažal v prestižnem porscheju, nato kmalu potoval z zasebnim letalom. Poročil se je, ima dva otroka in zdaj še, kot pravijo na Hrvaškem, najbolj "razburljiv imperij v regiji".

Lepotec iz Dalmacije

Zdaj na Hrvaškem ugotavljajo, da je mladi Tedeschi tudi najbolj seksapilen poslovnež v Sloveniji. Čez celo stran so se Jutarnjem listu namreč razpisali o nedavni spletni anketi časnika Finance - čeprav so tovrstne ankete bolj v razvedrilo kot ne - ki je pokazala, da je Tedeschi najlepši. "Šef Atlantica očaral vse v deželi in premagal slovenske konkurente," je pisalo na veliko. Zanj je glasovalo 31 odstotkov anketiranih od 358 sodelujočih. Bomo videli, kaj bo. Nekoč, ko so Hrvati za nekaj mesecev kupili slovenski Elan, smo bili priče podobni evforiji. Zdaj se te epizode komaj še kdo spomni...

Vir:Dnevnik.si

(Zapri)